Ključna beseda: pesniška zbirka

»Pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč.«

»Nagrado posebej veliko pomeni, ker nosi čudovito ime.«

»Ta osrednji motiv se prepleta še z eno smrtjo, ki smo jo v preteklem letu in pol kolektivno doživljali, s smrtjo vere v človečnost ob genocidu v Gazi in drugih vojnah po svetu, ki jih mednarodna skupnost le nemo opazuje.«

»Smrti ni mogoče ustaviti, odvrniti, zbežati od nje, ozdraviti.«

»To je res težka, težka tema, težka občutja jo spremljajo. Prevladujoče občutje ob tem je bilo nemoč.«

»Nagrade ni pričakovala, saj je bil izbor nominiranih del odličen.«

»Nagrada posebej veliko pomeni, ker nosi čudovito ime.«

»Ivana Cankarja občudujem zaradi njegove raznovrstnosti, predvsem pa človečnosti in kritičnosti.«

»Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju.«

»Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim.«

»Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)«

»Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.«

»… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …«

»Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …«

»Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori.«

»Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …«

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»Gre za obvezno čtivo tako za vse ljubitelje veličastnega Šalamunovega pesniškega opusa, ki se s temi pesmimi tudi zaključuje, kot tudi za tiste, ki bodo to šele postali.«

»začelo veliko socialno osvobajanje jezika, prestop v odprti govor subjekta, ki si je privzemal številne neuporabljene besede ali izraze iz različnih predstavnih pozicij kot nekaj kreativno samoumevnega.«

»Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.«

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

»Kaj naj povem o snežinkah, ki se vrtinčijo pred vrati?«

»Ko stojim na pragu in jih gledam, vsaka pade vame.«