Ključna beseda: pesniška zbirka

»Samo ti si prazen. Prazen sebe.«

»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«

»Nisi več Dorian Gray, / postal si le slikar, / mesto modela sem zasedel jaz.«

»Pomislil sem, / kakšen blažen, ustvarjalen mir .... / Kako pošteno sem se motil!«

»v katerih časih že živiva?«

»Vseskozi sem na nepravem mestu.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje.«

»pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les.«

»kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama.«

»Zdaj zdaj me bo nekdo prepoznal / in morala bom živeti svoje švedsko življenje / z neustrašnim moškim in dvema deklicama, ki ju vozim / na uro baleta.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice …«

»Brane Bitenc je za svojo poezijo dobesedno krvavel. In to ne zgolj v metaforičnem smislu.«

»Kri še vedno vroča in lepljiva kot verzi v njej.«

»Branje te poezije vsaj tako nevarno, kot je bilo nevarno življenje pesnika, ki jih je napisal in izkrvavel do zadnje besede.«

»kobanizem vas nenadoma preplavi«

»ta narod je izgubil napotnico za psihiatra. // psihiater je izgubil / smisel / za / cinizem.«

»a imam že dovolj«

»luknjičastim upanjem«

»Pesničina jedka, inovativna poetika postavi na krhka tla na videz še tako absolutna in nepremakljiva dejstva.«

»To je poezija, ki s svojo izrazito poetično močjo sama spodmika tla predsodkom, vnaprejšnjim sodbam, dušečim kalupom in predvsem slepi samozaverovanosti na mikro in makro ravni.«

»Morda se lahko površnemu bralcu ob kakšnem verzu zazdi, da gre kdaj le za posrečeno besedno igro, največkrat temelječo na zabavnem sopostavljanju dveh sorodnih, značajsko pa relativno različnih jezikov in jezikovnih ozadij.«

»Pesničino pisavo zmeraj krasi neizbrisna osebna nota.«

»Pesem relativizira vsak pojem / na katerega se lahko pomisli / tudi pojem vsak // a včasih ji mogoče le / uspe zares ujeti nekaj // tedaj se z vrha ulije tok / ob ukrotitvi jezika in / hribolazec globoko zadiha.«

»Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh.«

»Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče.«

»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«