Ključna beseda: pesniška zbirka

»To si avtorji vedno želimo, vedno je zaželeno, da ko nekaj nastane, pride do drugih. Ko neka pesniška zbirka izide, ni več avtorjeva, ampak je od bralcev.«

»Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec«

»Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči.«

»Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj.«

»Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.«

»Norost je norost, v vodo ska- / če, kjer je most«

»Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja. Včasih se / poženeš v čisti nič.«

»Od Težnosti k Milosti, to bi bil lahko tudi moto, napotek za življenje kot tako.«

»Razumeli so, da nisem samo najboljša izbira, ampak da sem edina izbira.«

»V številnih pesmih je mogoče začutiti nekakšno hrepenenje.«

»Hrepenenje po sodelovanju pri človečnosti. To je bila odločitev, ki sem jo sprejel: mora biti kot človek, ki v celoti posnema človeka, z zelo globokim hrepenenjem.«

»Prebral sem jo s takim ogorčenjem in naraščajočim obupom, da gre človeku proti koncu na jok.«

»Izhodiščno nismo hoteli posneti nečesa humornega, se pa zavedamo sijajne humornosti Wernerja Herzoga kot človeka.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»Na eni strani je srce, polno kompleksnega čustvovanja, na drugi pa hladna ostrina razuma.«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«

»Sprememba implicira strah, a pričakovanje strah raztaplja.«

»Ne joči, pridem kmalu, mimo migrantov – ljudi, za katere ne moreš najti prave strategije.«

»Kako lep je na odru, kako mavričen kalejdoskop županov in iztrošenega botoksa, našega gospoda predsednika.«

»Svojega imena se spomni, čr-ni obris.«

»Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.«

»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«

»z vsem v vsem«

»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije«

»Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi«

»Osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu«