Ključna beseda: pesniška zbirka

»pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom«

»velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako«

»kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti«

»izviti se iz lastne / in se vplesti / v tujo os«

»… golta / mlade in stare / golta in golta / dreza / se zajeda / udarja in razblinja / zdaj je močnejša / zdaj se dela / da je ni«

»niti kot oče in mati narisana na papirju«

»… spretno se izmikam / za zastrtimi okni / spominjam se kresa / kako ista voda / teče tudi tam / s tokom / se prelivaš / v meni / skala.«

»v žepu nosim jajce / greje me / boža / in hrani // drugi nima jajca // nihče / nima / ne žepa / ne jajca // bežita / stiskam figo.«

»moč je timavo držati za roko / roka je moč timave / timava je moč / timava je roka / timava je reka.«

»koža / razraščena čez devetdeset let / kot testo / ki si ga tolikokrat skrbno / razgrnila / trga se in ti ga krpaš / porozna tkanina / razkriva bogat jabolčni nadev.«

»pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve«

»to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti«

»vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje«

»pes je jaz / moja lirična narava«

»... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //«

»ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.«

»Preseženje jezika / ni isto / kot uničevanje jezika.«

»Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.«

»Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.«

»In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: 'Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,' rečem: 'V meni jè.'«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora.«

»tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno.«

»iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko.«

»V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov.«