Ključna beseda: pesniška zbirka

»v žepu nosim jajce / greje me / boža / in hrani // drugi nima jajca // nihče / nima / ne žepa / ne jajca // bežita / stiskam figo.«

»moč je timavo držati za roko / roka je moč timave / timava je moč / timava je roka / timava je reka.«

»koža / razraščena čez devetdeset let / kot testo / ki si ga tolikokrat skrbno / razgrnila / trga se in ti ga krpaš / porozna tkanina / razkriva bogat jabolčni nadev.«

»pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve«

»to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti«

»vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje«

»pes je jaz / moja lirična narava«

»... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //«

»ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.«

»Preseženje jezika / ni isto / kot uničevanje jezika.«

»Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.«

»Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.«

»In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: 'Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,' rečem: 'V meni jè.'«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora.«

»tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno.«

»iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko.«

»V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov.«

»Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo.«

»Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij / Toda litij hira hitreje od železa.«

»Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«

»Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo.«

»Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu (…) roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom.«

»prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.«

»uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.«