Ključna beseda: pesniška zbirka

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje.«

»pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les.«

»kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama.«

»Zdaj zdaj me bo nekdo prepoznal / in morala bom živeti svoje švedsko življenje / z neustrašnim moškim in dvema deklicama, ki ju vozim / na uro baleta.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice …«

»Brane Bitenc je za svojo poezijo dobesedno krvavel. In to ne zgolj v metaforičnem smislu.«

»Kri še vedno vroča in lepljiva kot verzi v njej.«

»Branje te poezije vsaj tako nevarno, kot je bilo nevarno življenje pesnika, ki jih je napisal in izkrvavel do zadnje besede.«

»kobanizem vas nenadoma preplavi«

»ta narod je izgubil napotnico za psihiatra. // psihiater je izgubil / smisel / za / cinizem.«

»a imam že dovolj«

»luknjičastim upanjem«

»Pesničina jedka, inovativna poetika postavi na krhka tla na videz še tako absolutna in nepremakljiva dejstva.«

»To je poezija, ki s svojo izrazito poetično močjo sama spodmika tla predsodkom, vnaprejšnjim sodbam, dušečim kalupom in predvsem slepi samozaverovanosti na mikro in makro ravni.«

»Morda se lahko površnemu bralcu ob kakšnem verzu zazdi, da gre kdaj le za posrečeno besedno igro, največkrat temelječo na zabavnem sopostavljanju dveh sorodnih, značajsko pa relativno različnih jezikov in jezikovnih ozadij.«

»Pesničino pisavo zmeraj krasi neizbrisna osebna nota.«

»Pesem relativizira vsak pojem / na katerega se lahko pomisli / tudi pojem vsak // a včasih ji mogoče le / uspe zares ujeti nekaj // tedaj se z vrha ulije tok / ob ukrotitvi jezika in / hribolazec globoko zadiha.«

»Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh.«

»Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče.«

»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«

»Naribali so jo fantje komolčarji. Pa ne s snegom. S / poetično kakofonijo forenzičnega turbozaložništva.«

»Prepogosto eksplodiraš v psihadeliji?«

»Treba je samo izbrati pravo. / Eklekticizem, harmonija, milina in prefinjenost.«

»Okus rabljenih brbončic«

»Tekmovanje za vašo pozornost se je prevesilo v finalni / del.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«