Ključna beseda: pesniška zbirka

»prepeva o minljivosti neznosne sreče«

»roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…«

»puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«

»odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah«

»Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Začetek jeseni je šele …«

»Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...«

»pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«

»zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«

»Sinanović je na mrežici kritiškega sita po silovitem kritiškem pretresanju.«

»Našel je zrel glas, ki v premišljeni in dodelani poeziji razmišlja o identiteti posameznika v času družbenih sprememb.«

»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«

»Šepeti o pešaku gredo skupaj / s potjo: je in piska / na grenko kost, ko grize / zagrenjenost, ko gre / na kup z daljo.«

»…deljaj-vezaj … // Zahtevaj največ, / pričakuj premalo: // zatišje, premir, mir.«

»Največ dotikov sem namenila ljubeznim, ki se niso zgodile.«

»Ko prisluhnemo bližnjim, bi morali odpreti slovarje.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.«

»nelson me je napičil / z več sto let starim dežnikom / to je moj izum / je dejal / rekli smo mu kišobran / a zdaj je prepozno / za pojasnila«

»na sprehodu po hampsteadškem pokopališču / sem naletel na ključnico / in nato na starejšo gospo / ki je ukazala daj mi to kost / odklonil sem / razumela je / z empatijo«

»are you an active musician«

»Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.«

»Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.«

»Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.«