Ključna beseda: pesnik

»Leteti za poezijo / tesalijska krila / nenehne premestitve / avtorske avre.«

»Navznoter in navzven obrnjen / torej invertiran / zigurat.«

»Po vseh mestih / zadnjih let / utehe hlapijo.«

»Dolge, grčaste roke z velikimi vozli na prvem členku prstanca in sredinca ter z udrtim vijoličastim nohtom na palcu so podobne rokam ostarele opice, na hrbtiščih dlani se prelivajo barve, značilne za nagnito sadje.«

»Glasbilo je malodane živo in ima neopredeljiv videz človeškosti, ki ga predmeti dobijo, če jih človek redno uporablja.«

»Srebrnkasti obrisi negibnih topolov so se tiho peli v nebo. Ker so imeli vrhove navidezno daljše, se je zdelo, da segajo do meseca. Neopredeljiva, malodane nesnovna rečna obrežja so se razblinjala kakor podobe pokrajin v sanjah.«

»Če pesmi niso potrebne posamezniku, so nujno potrebne človeštvu.«

»Vsaka pesem, pa naj bo še tako odprta, je vedno tudi zelo konkretna – ukvarja se samo s tem, kar je v njej.«

»Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«

»Obstajajo politični, gospodarski, družbeni, kulturološki razlogi, zakaj je beseda 'južnjak' v Sloveniji dobila slabšalni prizvok. Po mojem mnenju je že čas, da se to spremeni.«

»Želim streljati na slovenskega predsednika.«

»Ne bom govoril o njej, dokler ne bom odšel iz Slovenije. (Smeh.)«

»Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.«

»Vseeno mi je, ali si levičar. Tvoj roman mi je segel globoko v srce in ni ne desničarski ne levičarski.«

»Ko sta zgledali Sebastiana, sta mu planili okrog vratu. Vsi trije so zajokali. To je trajalo dve ali tri minute, ostali so objeti brez ene same besede.«

»Všeč mi je, da ste to opazili. Ne spominjam se, da bi mi kdo to omenil, in tudi meni je ta prizor v romanu najbolj všeč.«

»Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.«

»Gabriela sporoča, da je 'v molk zapredena kot Sfinga': 'Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.'«

»Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki 'odpira liste kot prvi poljub': 'Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.'«

»Natalija: 'Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.'«

»Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.«

»Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.«

»Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.«

»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje[…] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / ojebemti, ojebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«

»kar zapišem, je laž«

»tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta«

»a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …«

»moram najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mi ostali, zgraditi nov jezik«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«

»Vsem naj bom / neznan.«