»… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno.«
»Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.«
»Gre za obvezno čtivo tako za vse ljubitelje veličastnega Šalamunovega pesniškega opusa, ki se s temi pesmimi tudi zaključuje, kot tudi za tiste, ki bodo to šele postali.«
»začelo veliko socialno osvobajanje jezika, prestop v odprti govor subjekta, ki si je privzemal številne neuporabljene besede ali izraze iz različnih predstavnih pozicij kot nekaj kreativno samoumevnega.«
»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«
»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«
»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«
»Včasih so slikarji oba svetova, zunanjega, ki je vsem na očeh, in notranjega, ki se očem prikriva, intenzivno raziskovali s postopki portretiranja, še posebej v avtoportretu.«
»Včasih so slikarji oba svetova, zunanjega, ki je vsem na očeh, in notranjega, ki se očem prikriva, intenzivno raziskovali s postopki portretiranja, še posebej v avtoportretu.«