»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«
»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«
»Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […].«