»Maja Kovač v prevodu uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi.«
»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«
»Za pretrgano pripoved sem se odločila precej zavestno, ko sem se vprašala zelo preprosto stvar: Kako se spominjamo? Ne spominjamo se linearno, ne spominjamo se zaključeno in to mi je pomagalo oblikovati formo pripovedi. Večina pripovedi je pretrgana, raztrgana, nekje otrpne, polno je zamolkov. S tem sem želela bralca popeljati tudi z drugimi literarnimi sredstvi v Evelinino zavest.«
»Zame je v odnosu do nasilja v družini oziroma do intimno-partnerskega odnosa pomemben premislek o rehabilitaciji tako žrtev kot storilcev. Prepričana sem, da je potrebno ta problem nagovoriti holistično, se pravi, žrtvam nuditi dolgotrajno psihosocialno pomoč in se hkrati obrniti tudi k storilcem. Če njihov gnev, njihova želja, da škodujejo, ne bosta nagovorjena, bodo seveda to ponavljali.«
»Brez poezije bi bil človeški jezik samo sredstvo sporazumevanja. Kakor hitro prestopimo polje literarnega oziroma poetičnega, so te možnosti neskončne: odpre se vesolje, kjer nek izraz, ki ga vsakodnevno uporabljamo, lahko pomeni tisoč in eno stvar in s tem človeku širi domišljijo in empatijo, da se lahko lažje vživi v druge, da razume svet, da morda na nek način najde tudi svoj mir.«
