Ključna beseda: poezija

»V imenu vseh tistih, brez katerih naše kulture in umetnosti ne bi bilo, vladajoče opominjamo na njihove lastne zaveze o odpravi prekarnosti.«

»Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov.«

»Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)«

»Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.«

»… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …«

»Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …«

»Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori.«

»Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …«

»Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.«

»Sama sem, močna sem.«

»Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna.«

»Moje telo je moje – če se bom hotela kdaj pojesti, se bom sama, hvala.«

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»… morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«

»Zdaj je čas in čas je zdaj.«

»morda je nesmrtnost to, da se najrazličnejše vrste še naprej po svoje razvijajo.«

»Toda kaj bi on brez vsega tega, brez vseprežemajoče bolečine? V njej so skriti spomini na očeta, mamo, Elijo. Ta bolečina je on sam, brez te bolečine on, Albert Weiss, ne obstaja. Niti vsi njegovi najdražji.«

»Človek mora sam iz sebe in sam za sebe hoteti dobro in omejevati zlo. Brž ko se preveč spoji z zgodovino, ga zgodovina zasužnji. In njena sužnost je hujša od prve.«

»Nikar ne zamudite vrhunske sodobne slovenske lirike v vrhunski interpretaciji.«

»Pesnica zelo odkrito in neposredno upesnjuje svojo izkušnjo, upanje in pričakovanja.«

»Nikar ne zamudite vrhunske sodobne slovenske lirike v vrhunski interpretaciji.«

»Pesnica zelo odkrito in neposredno upesnjuje svojo izkušnjo, upanje in pričakovanja.«

»Rodila sem se kot zelena sliva. / Namenjeno mi je bilo postati okus. / Rodila sem se, da bi postala del okusa sveta. / Morala sem se roditi!«

»Pesnikova dolžnost ni biti v družbi. / V tej Hudičevi službi. Mora pa pesem / postavljati v življenje. Samo tako mu ne / spodmakne žametne buháre, krvavo rdeče, / na kateri ostaja človek. / Na njej ga pesem prepozna.«

»Njegove roke so še vedno držale objeto dekličino telo. Drug drugemu sta slišala utrip srca. Razdraženo mladeničevo telo je dolgi poljub okušalo le kot bolečino; le od določenega trenutka dalje se mu je začela bolečina spreminjati v nenavaden občutek sreče.«