»oba pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja, ob svojih pesniških začetkih boleče soočala s 'krizo verza', kakor je francoski simbolist Mallarme označil izčrpanost tradicionalnega pesniškega jezika, predvsem metrike, na kateri je temeljil.«
»razpirajo vrata v pesnikovo notranjo krajino in ustvari njegov najintimnejši portret, zaradi pesnikove vraščenosti v prostor in čas pa ponudi tudi vpogled v ključne (nevralgične) točke naše kolektivne biti«
»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«
»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«
»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«
»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«
»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«