»Prevod romana, ki je izšel lani pri Cankarjevi založbi, odlikuje živahen ustvarjalni zamah, ki v tem jezikovnozvrstno izjemno razplastenem in inventivno strukturiranem besedilu razpre barvito pahljačo jezikovnih odtenkov in oblik.«
»Nadalje se v njenih živih, sočnih prevajalskih rešitvah tudi mešanje navadno nezdružljivih jezikovnih plasti – zbornega jezika in primesi pogovornega, pocestnega sociolekta skupaj z vulgarizmi –, ne da bi se prevajalka po nepotrebnem odrekla jezikovnim standardom, kaže kot izjemna vrlina.«
»Pri prevajanju poezije se mora prevajalec ukvarjati s prepesnjevanjem, pri prevajanju proze pa izziv, denimo, predstavlja tudi prevajanje slenga, ko se je treba odločiti za različico slenga ali nekega pogovornega jezika.«
»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«
»Za konec se ustavimo še ob naslovu knjige in ob vprašanju, zakaj Penelopa in ne Odisej, V knjigi je Kajetan Gantar takole pojasnil: 'Mene […] je bolj kot Odisej in njegove blodnje, avanture in zvijače privlačila Penelopa, ki se mi je zdela veliko bolj pametna in modra kot njen premeteni soprog, […] a sem v njegovi prebrisani pameti pogrešal tisto globinsko etično dimenzijo, ki sem jo občudoval pri Penelopi.'«