Tema: Literatura

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«

»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«

»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«

»Do zdaj sta oba sinova vztrajala pri stališču, da ne bo objavljeno.«

»Avgusta se vidiva je sad še zadnjega napora, ustvarjati proti vetru in proti tokovom.«

»Skoraj deset let po njegovi smrti sva ob branju ugotovila, da ima besedilo veliko močnih delov.«

»Z minevanjem časa pomen njegovega dela samo še raste.«

»Ne bom se več drsal na bajerju je roman, skozi katerega se preprosto zadrsamo.«

»Družba, kot jo slikajo, nima posluha za ženske, pripadnike skupnosti LGBTQA in starejše.«

»Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek.«

»Ako želiš biću ja, program tvog kompjutera«

»Najbolj pristna reprezentacija njegovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil ženo.«

»Kaj pravzaprav je 'uporabno ballardovstvo'?«

»ZDA imajo svojo kulturo orožja, mi imamo svojo kulturo avtomobilov.«

»Pobesneli Max potrjuje stališče tehnološkega klanja kot naravnega zakona.«

»Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je.«

»Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene.«

»Ne morem ven«

»Že davno sem izgubil lase nad čelom...«

»Mehika je izgubila svojega največjega misleca in pesnika.«

»Lahko bi rekli, da se vsaj dozdeva, da se vse vrača ali vsaj poskuša vrniti v nekdaj normalno stanje.«

»Zgodbe desetih knjig po njegovem mnenju presenečajo z nepričakovanimi perspektivami, pogledujejo v preteklost, motrijo prihodnost, ne glede na slogovni pristop komunikacijo z bralcem vzdržujejo z drznostjo, razkrivajo različne plasti kakofonične sedanjosti ter bralcem odpirajo vrata v neznane svetove.«

»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«

»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«

»Roman je subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način.«

»Ta vojna ni moja in moj namen je le preživeti strašni čas in se vrniti domov.«