»Želimo si skratka, da bi tako s kakovostnimi vsebinami kot z dobrim oblikovanjem ne le pritegnili pozornost sodobnega premišljevalca oziroma premišljevalke sveta, ampak da bi jih tudi na dolgi rok obdržali.«
»Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.«
»Artikulacija spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova.«
»Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah, kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem o pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih pa tudi večnih vprašanj o družbi, medosebnih odnosih in drugem.«
»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«
»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«
»Orwell si niti v najhujši nočni mori ne bi mogel predstavljati, da bo na Zahodu nastopila doba 'liberalnega totalitarizma' oz. totalitarnega liberalizma, in da se bodo ljudje – ločeni, precej izolirani posamezniki – vedli kot podivjana čreda.«
»Miselna policija Velikega brata ustrahovane državljane prisili v 'dvojno razmišljanje', hkratno vero v več protislovnih konceptov, kot je npr. geslo 'Vojna je mir, svoboda je suženjstvo.'«
»Roman Mon Cheri und unsere demolierte Seelen pripoveduje zgodbo o odpuščanju na groteskni način. Navihane ženske, kot smo se naučili pri Vereni Rossbacher, so preprosto neustavljive.«
»Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.«
»Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja, in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.«
»Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste 'dovoljene sanje' že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na položajih moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, tej enostavno odpovejo.«
»Mi se bomo zadovoljili z 'mikroskopskim vzorcem poezije', kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za 'prestižno, a žal obrobno'.«
