Tema: Literatura

»se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije«

»Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.)«

»Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo.«

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede...«

»Nič na svetu ni tako neustavljivo nalezljivo kot smeh in dobra volja.«

»Naložili so nas na tovornjake in nas odpeljali v srce teme. Kajti sovražnik ni nikoli počival.«

»O, gospod Kitka, kaj počnete ob vodi, iščete navdih?«

»Pri pisanju me bolj pritegne ruralno kot urbano okolje.«

»Antična književnost se v njegovih prevodih ne kaže kot zgodovinska kurioziteta niti ne kot zakopani temelj naše kulture, temveč kot nekaj svežega in navdihujočega.«

»Zgoraj sonce, spodaj tla, / vmes pa par ljudi. / Res ne veste, kdo je to? / Jasno, da smo mi.«

»Pesem mi, Muza, zapoj, o možu, ki mnogo je blodil,daleč po svetu okrog, ko sveto je Trojo razrušil …«

»Na svetu, kjer vlada strah in kjer je vse na prodaj, resnica tisto, kar najglasnejši kričijo.«

»Naj ne razkazuje svojega znanja, naj ljudi ne spravlja v zmedo, naj se skrije in molči.«

»Zahod v 21. stoletju proizvaja marsikaj. Morda najbolj izstopajo mobilni telefoni in druga digitalna čudesa, toda najbolj množični 'izdelek' Zahoda je vzbujanje strahu.«

»V Hajamovo življenje je usodno zarezalo prijateljstvo s heretikom Hasanom Sabahom, slovitim starcem z gore, ki je tudi osrednji junak Bartolovega romana Alamut.«

»Potem ko je že v Tolažbi nočnega neba pisatelj predstavil Sabahovo teorijo pajkove mreže (teorijo o sejanju strahu kot načinu doseganja političnih ciljev), v Vonju po strahu Hajam, ostarel in osamljen, vodi notranji dialog z mladostnim prijateljem, ki mu je uspelo svet, v konkretnem primeru perzijsko cesarstvo, preoblikovati po zamišljenem kopitu – tako, da ga prežema vseobvladujoči strah in da se človek v njem počuti kot v pajčevino ujeta, pred pajkovim pogledom otrpla muha.«

»Najpomembnejši umetnik 21. stoletja bo umetna inteligenca.«

»Telo ima samo v kontekstu, ko ga izstradajo. Pojma nimam, od kod je in zakaj.«

»Tukaj gre za vprašanje umetne inteligence. Njen nastanek je tavtologija: zavest, ki bi ustvarila samo sebe, je že obstajala, ko je naredila prvi korak samostvarjenja.«

»Družbena omrežja in splet se pojavljajo v romanu kot sovražnik lepote, nenehen pretok informacij brez smisla, 'zapravljen čas'.«

»Generacija X ga sovraži, ker je bil veliko boljši od drugih, kar se tiče proze.«

»To ni začrtana ideja, ampak gre za aktivno uvrščanje del in njihovih avtorjev in za to, kdo o tem odloča.«

»Temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah.«

»Nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega.«

»To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«

»Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«

»Kaj bo z mojo dušo? Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«

»'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.«

»Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.«

»Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še.«