Tema: Poezija

»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«

»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«

»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka.«

»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«

»Vsak oblak je čudež, ki bežeč razširi obzorje. Vsak sončni zahod je čudež iz magičnega ahata. Vse vsemirje je en sam čudež! – Pod indigom večerne zarje zapisujem ta čudež na nebo A štiri formata.«

»Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. / Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta.«

»kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj«

»ne boj se jezika«

»Biu sm hauzarski srotek, doma iz fabriških hauzov, gospod Kus pa una dva so bli iz fabriške vile, pet cimrov, u predsob pa telefon direkt u fabriko.«

»Je sploh še kdo, ki ga naša senca ne dosega?«

»Ob njej tvoje ime.«

»Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne?«

»Dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov.«

»Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«

»Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.«

»In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.«

»Stvari, kot so: 'Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve.'«

»kar zapišem, je laž«

»tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta«

»a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …«

»moram najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mi ostali, zgraditi nov jezik«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja.«

»Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča.«

»Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno.«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Milimikrona / natančno / si opečem / prst / na svoji sredici, ker sem še / plamen.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«