Tema: Poezija

»Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje.«

»Nekdo mi je rekel, / da moje pesmi zagotovo / ne bodo spremenile sveta. // Odgovarjam, da ja, zagotovo / moje pesmi / ne bodo spremenile sveta.«

»ostane vedno beseda, / neka besedica, ki bi jo lahko povedali, / nemara samo zato, da bi povedali, / da ni prav nič povedati.«

»Novice: medtem ko v hiši vsaka stvar / najde svoj predal, svojo polico, / jaz postajam sama sebi marginalna. / Moja materija je izpuhtela.«

»In prav gotovo smo bili rojeni / za to sozvočje. / A če živiš v mestu, te vselej / tu in tam nenaden smrad / po cvrtju odžene nazaj domov.«

»Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.«

»zato čakam na čas, ko bo nekdo ob njegovi šesti knjigi zapisal, da je 'pesnik vsakdanjosti' – in bo takrat to držalo.«

»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«

»Nobena veja / z zeleno pahljačo / spleteno iz listov / več ne niha / pred mojim zastrtim oknom. // V trnovi meji / kjer še čas diši po vijolicah / so postavili banko.«

»Bleščeče srebro je razrezalo planino / jaz pa brezbrižno vdihavam trenutke / z okusom po tisti nedelji / med travo.«

»Ciganu želim ukrasti / nekaj brezskrbnosti, / radoživosti brez kesanja, / zvok violine / zanosno brezbrižnost trenutka.«

»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«

»Vsak oblak je čudež, ki bežeč razširi obzorje. Vsak sončni zahod je čudež iz magičnega ahata. Vse vsemirje je en sam čudež! – Pod indigom večerne zarje zapisujem ta čudež na nebo A štiri formata.«

»Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. / Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta.«

»kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj«

»ne boj se jezika«

»Biu sm hauzarski srotek, doma iz fabriških hauzov, gospod Kus pa una dva so bli iz fabriške vile, pet cimrov, u predsob pa telefon direkt u fabriko.«

»Je sploh še kdo, ki ga naša senca ne dosega?«

»Ob njej tvoje ime.«

»Vsak otrok v tej poeziji je več kot to; je prihod novega, nepokvarjenega upanja v staro paradigmo – vene ali ne?, se razvnema ali ne?«

»Dvignjeni plapolajoči zastavi na prizemljenih drogovih – temveč migotava topla plamenčka, navzoča ali nenavzoča v subtilnih dejanjih posameznikov.«

»Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«

»Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.«

»In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.«

»Stvari, kot so: 'Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve.'«

»kar zapišem, je laž«

»tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta«

»a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …«

»moram najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mi ostali, zgraditi nov jezik«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«