»Pauline je razkrila nepripravljenost vodilnih muzejev, da bi priznali, da imajo v zbirki ukradena dela. In to čeprav so družine in zbiratelji pogosto imeli vse informacije o poreklu del, ki so jih potrdile kot prave lastnike. Nepripravljenost za vračanje umetnin je zelo očitna.«
»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«
»Knjiga prikazuje zgodovino formiranja področja, ki je globoko pogreznjeno v politične boje in s svojimi ideološkimi predpostavkami meče sence celo na raziskave, ki se mu poskušajo izmuzniti.«
»Tako kot zgodnja zbirka novel Dublinčani je napisan v merilu običajnega človeka, napolnjen z vsakdanjimi izkušnjami, ki jih tako zelo pogrešamo v času ustavitve in zaprtja.«
»Poskušala sem se spomniti, ali sem takrat razmišljala drugače. Ampak nisem. Naša načela so tisto, kar nas reši v trenutkih neodločnosti. Prevod je vselej z roko v roki z interpretacijo, a cenzura ni sprejemljiva. Nikoli nisem bila za to.«
»Kar se v resnici naučimo o 'arabskem svetu', je to, da obstajajo izjemni pisatelji ... In to v celotni regiji ‒ ne samo v bolj znanih centrih ustvarjalne dejavnosti, kot so Egipt, Palestina, Libanon in Maroko, ampak tudi v manj literarno razvpitih državah, kakršna je Oman.«
»Sreča je, da bratomorilske vojne, ki je sledila, ni videl. Kdo ve, kako bi pisatelj judovskega in pravoslavnega rodu, ki se je imel za edinega jugoslovanskega pisca, prenesel pogled na še eno manifestacijo zla, tistega zla, ki ga je že kot otrok občutil na svoji koži, v svoji duši.«