Ključna beseda: literatura

»Ni pretirano reči, da film doslej ni znal bolje povedati, da je nekdo umrl.«

»Červek je umetnik, ki nenehno hodi po robu, a v svoji brezkompromisni drži ne zdrsne v dekorativnost, pretirano pripovednost ali družbeno angažiranost.«

»Odsev čakajočih ostane zadnji grozni pramen nerešljivega vprašanja pravice malega naroda.«

»Na Lužah, kjer je tekla slovenska kri, bo nastajala nemška počitniška vas. Do nje bo država, tudi s slovenskimi davki, zgradila široko planinsko cesto.«

»Dejstvo Florjan Lipuš.«

»Z njegovo prozo je tudi slovenska književnost postajala državljanka sveta.«

»Če hočeš pisati, moraš biti močnejši od svoje izkušnje, po svoje večji. Ko pišeš o junakih, moraš biti manj prizadet kot oni«

»Zgodba z naslovom Greta pripoveduje o ženski, ki je bila članica moje družine, čeprav nismo bili v krvnem sorodstvu. Med vojno je zbežala skupaj z nami. Ker je bila Slovenka, bi lahko zapustila državo, a ni hotela. Vrnili smo se v svoja stanovanja. Do smrti je živela z nami.«

»Zdaj smo brez iluzij, ljudje odhajajo, ne samo iz BiH-a, tudi iz Srbije in Hrvaške. Nočejo tu živeti, čeprav imajo vse, kar potrebujejo za življenje. Imajo pa duševne težave, drugačne probleme, ki jih za zdaj ni mogoče odpraviti.«

»S svojo intelektualno ostrino je Musil opisoval ljudi okrog sebe, imel je izjemen občutek zanje.«

»Danes nikogar ne čudi, da se je njegova Kakania, beseda, ki si jo je izmislil in z njo poimenoval stanje duha v habsburški monarhiji kot birokratsko, razslojeno formalno družbo, ohranila.«

»Potem veš, da je tudi v smrti – življenje.«

»Podala duhovno in stvarno podobo njegove dobe.«

»Nič ni skrivnostnega, noben človeški odnos. Razen ljubezni.«

»Ljubezni ni, obstajajo samo dokazi ljubezni.«

»V zadnjem času se mi nasmehne ena sama ženska. Blagajničarka mojega supermarketa ...«

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

»Življenje je prekratko, da bi čas izgubljali z branjem knjig, ki nam niso všeč.«

»Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kakor cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Če me hočete poslušati, vam razgrnem vse.«

»Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!«

»Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.«

»Tega nam ne morete vzeti. Marsikaj je mogoče povedati z besedami.«

»Večina pisateljev in pesnikov, ki jih poznam – vključno z mano, je nerodno okornih, ko gre za ukvarjanje z realnostjo. Vemo pa, kako to opazovati.«

»Tega nam ne morete vzeti. In marsikaj je mogoče opaziti, marsikaj povedati z besedami ... Milijoni so izgubili – in še bodo izgubili – sredstva za preživetje. V mnogo državah bo srednji razred postal reven, revni pa bodo osiromašeni. Prikrajšanje in morda lakota bosta spodbudila še več migracijskih valov.«

»To rečem kot državljan sveta in tudi kot Izraelec, ki z globoko zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v svoji državi.«

»Poslušam.«