»nekaj let sem vadil jogo in / meditiral pod vodstvom svetovno znanega guruja / ne spomnim se več / katero čakro mi je odprl, vem / da sem se tisto noč boril s tropom / podivjanih psov / čolni za božič niso vozili čez reko / tisto, kar sem vedel in poznal / je nekam poniknilo, verjetno se / stiska v nezavednem kotu / mojega kognitivnega skladišča / čaka / da izgubim nadzor nad svojo omejenostjo …«
»nisem fejsbuk generacija / nisem telefonska generacija / nisem niti filmska niti televizijska generacija / informativne oddaje oslu omrtvičijo možgane / uniformirajo divje brisanje podatkov / nezavedno se seli na britof na medmrežju / tesnobni občutek človeka / da na kahli v njegovi spalnici sedi ameriški predsednik ...«
»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«
»Bila sem prepričana, da se je še posebej Blake nekako zavedal tega dogodka. Razumela sem, da je mrtev, vendar sem čutila, da je še zmeraj živ, saj sem slišala glas, ki me je nagovarjal, sicer prikrito, a bil je njegov glas.«
»Tisti, ki pišemo knjige, želimo najbrž doseči mnoge. Toda nekateri pesniki niso deležni tega, da bi jih dosegli v prostorskem smislu, kot je napolnjen avditorij.«
»Verjamem, da se je Švedska akademija pri podelitvi te nagrade odločila za počastitev intimnega, zasebnega glasu, ki ga lahko javno podajanje včasih povišuje ali širi, vendar ga nikoli ne nadomesti.«
»Ne morem verjeti. Zelo sem vesela, to je dodatna motivacija za pisanje in pričakujem, da bova s Suzano dobro sodelovali. Komaj čakam, da izide ta knjiga, ki bo zbirka kratkih zgodb, saj si že dolgo želim, da bi jo izdala«
»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«
»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«