Ključna beseda: literatura

»Dobrih knjig ni nikdar veliko, a na seznamu, na katerem je bilo 185 romanov z lansko letnico izida, je bilo precej odličnih naslovov.«

»Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!«

»Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in zdaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Ne sladki spev, solz grenkih bol neizprosna, / ne jasni glas, le vzdihi se glasijo, / na slog ne, le na žalost sem ponosna.«

»Umetniška svoboda nam ne daje pravice do razpolaganja s stvaritvami drugih avtorjev brez omejitev.«

»Vsa človeška ustvarjalnost temelji na ustvarjalnosti preteklih generacij.«

»Zgolj enostavne dobesedne vgraditve besedila drugega avtorja v lastno besedilo ne moremo enačiti z avtorsko svobodo.«

»To tudi dokazuje, da se je Gabriela Babnik Ouattara zavedala svojega dejanja. Zato smo se soglasno odločili za javni opomin.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»Zmagal sem s tem, ko sem preživel. Pomen, ki ga je nož dal mojemu življenju, pa je bil moj poraz.«

»V smrti smo vsi včerajšnji ljudje, za vedno ujeti v preteklik. Nož me je želel spraviti v to kletko.«

»Postal sem čuden stvor, ki ni znan toliko po svojih knjigah kot po življenjskih peripetijah.«

»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«

»Na sovraštvo – nož je prispodoba za sovraštvo – odzove ljubezen in ga nazadnje premaga.«

»Prišli smo do sklepa, da ni prepisovanja.«

»Ta izjava ne drži.«

»Izjava Gabriele Babnik Ouattara v oddaji Panoptikum RTV Slovenija, da smo na srečanju na sedežu Mladinske knjige Založbe prišli do sklepa, da v knjigi prepisovanja ni bilo, nikakor ne drži.«

»Bralec ne more nikakor vedeti, da je moj tekst predstavila, kot da je njen.«

»Mislim pa, da Gabriela Babnik noče razumeti, kaj želim – namreč opravičilo za moralno sporno prepisovanje odlomkov iz moje knjige.«

»Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna.«

»Iskrenost, dekliškost, občutljivost, nepretenciozna introspekcija. Avtorici uspe najti načine, kako opisati izkušnjo izgube, žalovanja in izolacije.«

»Če bi Materinsko knjižico razumeli zgolj kot zgodbo o splavu in izgubi sluha, bi bilo to podcenjevanje.«

»Moj hortus conclusus ima steklene stene, saj veliko gledam ven in drugi gledajo noter, jaz sem zaprta, ampak oversharam, lažem in govorim po resnici hkrati, sedim na oltarju, ki sem si ga zgradila, in gledam ven skozi stene, ampak verjetno bi bilo bolje, da bi se samo naučila razbiti steno.«

»Starec vsake toliko zarjove, da ni naključje, da je bil prav on, ne kakšen drug še živeč Islandec, za model velikana v prenovljenem grbu nove republike. Fant mu sledi, da si ne bi kaj naredil. Kot da bi lahko preprečil, da trol razsuje sebe ali kar mu pač pride na pot.«

»Čas se konec koncev izteka. Morda je čisto prav, da zdaj odložiš svoje zgodbe na stran in raziščeš, kako je bilo živeti v tem telesu od prvega dne, ki se ga spominjaš, do danes.«