Ključna beseda: literatura

»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«

»Bloge sem izdala v knjižni obliki zaradi bralcev, ki so me o tem prepričali. In imeli so prav, šele takrat se je v bistvu vsa ta pot začela.«

»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«

»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«

»pogumen, human in optimističen klic k orožju, ki nas premakne onkraj črno-belih delitev, onkraj levice in desnice.«

»se ni ustrašila kontroverznosti«

»bi rada svojo platformo uporabila za to, da kulturne ustanove pozove k večjemu pogumu«

»Tako dolgo je trajalo, ker sem morala prisluhniti celemu zboru različnih glasov«

»Upam, da lahko ljudi potisne k dejanskemu, kolektivnemu ukrepanju«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Leto 2023 si bomo prav gotovo zapomnili po izidu vseh treh delov Montaignovih Esejev v prevodu enega izmed največjih slovenskih prevajalcev vseh časov Branka Madžareviča. Skoraj tisoč strani dolgo monumentalno delo francoskega humanista 16. stoletja, ki so ga doslej slovenski bralci lahko v svojem jeziku spoznavali le skozi skromen izbor iz leta 1960, je zdaj dostopno v celoti in v tekoči sodobni slovenščini.«

»Maležič je na podlagi lastnih pisateljskih izkušenj in dobrega poznavanja jezika različnih ljubljanskih subkultur poustvarila prepričljiv urbani jezik, ki se tako po pomenski natančnosti kot po jezikovni spretnosti v največji meri približa izvirnemu. Z nenehnim iskanjem pogosto inovativnih, idiomatično sprejemljivih slovenskih besed oz. besednih zvez, s katerimi je številne kulturološko in družbeno zaznamovane elemente poslovenila, prevajalka slovenske bralce neposredno potopi v tujo realnost, ki pa ji najde paralele v tukajšnji, tako jezikovni kot socialni. V tem smislu je njen podvig prevajalski in pisateljski hkrati.«

»Sleng in vulgarni ulični jezik sta bistvena sestavina radikalne izjave Vernona Subutexa, pri tem pa navdihnjeni ter na debelo začinjeni prevod Jedrt Maležič odigra bistveno vlogo.«

»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.«

»Ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisat, hotel sem napisat knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisat, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudje, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»Roman Mateta Dolenca ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti vase. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa - kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec - je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«

»Suzanne Collins je znova uspelo, vrača nas v svet Panema, da bi nam zastavila ključna vprašanja o našem lastnem svetu. Sunrise on the Reaping je izjemen roman, ki v del zgodbe Iger lakote, ki so ga bralci že dolgo hoteli podrobneje spoznati, vnese novo kompleksnost, perspektivo in razkritja.«

»Vedeli smo, da bodo to ljudje zlahka razumeli kot simbol za koncept svobode, enakopravnosti solidarnosti.«

»Imam udarno novico«

»Oj hudobne duše, polne neumnih predsodkov. Žalostna vam majka.«

»Žal mi je«