Ključna beseda: literatura

»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«

»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«

»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame.«

»Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče.«

»Mi pridemo na ta svet zato, da bi se naučili lekcij, ki se jih moramo naučiti. Če ne, jih pa nenehno ponavljamo. In jaz sem jih nekatere ponavljala kar naprej. Ta lahkotnost in svoboda je pridobitev zadnjih treh desetletij, ko se zavedam, da lahko obvladujem svoje misli, da je nujno treba poslušati srce, ne samo razuma. Treba je ostati na vertikali glava–srce–nebo, od koder prihaja navdih, božja ljubezen, ti čudeži, presežno in najlepše.«

»Bogec me ima pa res rad.«

»Retrogardistično gibanje je pravzaprav eden od sprožilcev romana!«

»Tako bo snežni krog sklenjen. Ni več daljav, so samo še razdalje.«

»Da. … Knjiga je sredstvo, s pomočjo katerega sprožiš domišljijo.«

»Da, gospa.«

»Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku. Ko bo Bog skalnih višav in gromov, Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth, kar najbolj boleče ponižal ljudi,ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič.«

»Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.«

»Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.«

»To je celostna preizkušnja.«

»Z izborom sem zelo zadovoljna, ker mi je veliko lažje prebrati štiri drame kot pa dva daljša romana.«

»V vseh dramah je mogoče opaziti ti dve temi. V vseh prevladuje tematika ujetosti, medtem ko je v nekaterih težje najti tematiko svobode.«

»Goga že s samo zunanjostjo vpliva na njene prebivalce.«

»Ali sem V? Ja, zdaj si pa v, zdaj si pa notri.«

»Lahko razumemo, zakaj je to storil. Zato, ker se v taki skrajni poziciji jasneje izriše tudi sporočilo, ki ga daje.«

»Po eni strani ujetost v skladišče hipermegamarketa, kot mu same pravijo. Na drugi strani pa so ujete v svoje sanje, svoje sanjarije, ki niso čisto uresničljive.«

»Ko to ni več samo občutek, ampak način bivanja, si resnično ujet. In nesvoboden. In tega se nič več ne zavedaš.«

»Resnica ima takšno moč, / da lahko krepko premaga / še najbolje izmišljeno laž. / Laž ima takšno moč, / da se lahko vrne in te prepriča, / ko se pretvarja, da je nova resnica.«

»Biti ali ne biti …«

»Polni smo upanja, da se bo nocoj vse dobro izteklo. Hoja se odvija kakor delovanje preciznega stroja. Že smo znova oddaljeni od vasi, nova dolina nas je vzela vase, malce hladneje nam je okrog ramen, noga pa stopa vedno varneje. Čutimo globoko omamo, širino noči, spočitost telesa, nedozorelost vojne.«

»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«

»Sem res videti tako nebogljeno, da me mora prvi mimoidoči potolažiti, da ni z mano nič narobe in da si ne zaslužim sramotilnih komentarjev? Videti sem kot pravkar prispela, izgubljena begunka iz Afganistana, ki ji je treba razložiti to in ono o Nizozemski in Nizozemcih? Jebemti, jaz sem se tukaj rodila.«

»Rentgenski žarek je namreč predvsem misel – ta pa je poglavitno orodje razuma in znanosti.«

»Poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti.«

»Tako se prava zgodba dogaja drugje, v spominih oseb, ki jih drobci asociativnega toka misli naplavijo na površje (...)«

»Gorica je potovanje skozi čas, skozi vojne, skozi države, je zgodba o identiteti, pripadnosti, boju za medčloveško spravo, ki napram absurdnim političnim dejanjem skozi 20. stoletje do danes predstavlja resnično, otipljivo življenje«