»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«
»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«
»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame.«
»Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče.«
»Mi pridemo na ta svet zato, da bi se naučili lekcij, ki se jih moramo naučiti. Če ne, jih pa nenehno ponavljamo. In jaz sem jih nekatere ponavljala kar naprej. Ta lahkotnost in svoboda je pridobitev zadnjih treh desetletij, ko se zavedam, da lahko obvladujem svoje misli, da je nujno treba poslušati srce, ne samo razuma. Treba je ostati na vertikali glava–srce–nebo, od koder prihaja navdih, božja ljubezen, ti čudeži, presežno in najlepše.«
»Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku. Ko bo Bog skalnih višav in gromov, Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth, kar najbolj boleče ponižal ljudi,ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič.«
»Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.«
»Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.«
»Polni smo upanja, da se bo nocoj vse dobro izteklo. Hoja se odvija kakor delovanje preciznega stroja. Že smo znova oddaljeni od vasi, nova dolina nas je vzela vase, malce hladneje nam je okrog ramen, noga pa stopa vedno varneje. Čutimo globoko omamo, širino noči, spočitost telesa, nedozorelost vojne.«
»Sem res videti tako nebogljeno, da me mora prvi mimoidoči potolažiti, da ni z mano nič narobe in da si ne zaslužim sramotilnih komentarjev? Videti sem kot pravkar prispela, izgubljena begunka iz Afganistana, ki ji je treba razložiti to in ono o Nizozemski in Nizozemcih? Jebemti, jaz sem se tukaj rodila.«
»Tako se prava zgodba dogaja drugje, v spominih oseb, ki jih drobci asociativnega toka misli naplavijo na površje (...)«
»Gorica je potovanje skozi čas, skozi vojne, skozi države, je zgodba o identiteti, pripadnosti, boju za medčloveško spravo, ki napram absurdnim političnim dejanjem skozi 20. stoletje do danes predstavlja resnično, otipljivo življenje«