Ključna beseda: literatura

»Maležič je na podlagi lastnih pisateljskih izkušenj in dobrega poznavanja jezika različnih ljubljanskih subkultur poustvarila prepričljiv urbani jezik, ki se tako po pomenski natančnosti kot po jezikovni spretnosti v največji meri približa izvirnemu. Z nenehnim iskanjem pogosto inovativnih, idiomatično sprejemljivih slovenskih besed oz. besednih zvez, s katerimi je številne kulturološko in družbeno zaznamovane elemente poslovenila, prevajalka slovenske bralce neposredno potopi v tujo realnost, ki pa ji najde paralele v tukajšnji, tako jezikovni kot socialni. V tem smislu je njen podvig prevajalski in pisateljski hkrati.«

»Sleng in vulgarni ulični jezik sta bistvena sestavina radikalne izjave Vernona Subutexa, pri tem pa navdihnjeni ter na debelo začinjeni prevod Jedrt Maležič odigra bistveno vlogo.«

»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.«

»Ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisat, hotel sem napisat knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisat, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudje, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»Roman Mateta Dolenca ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti vase. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa - kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec - je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«

»Suzanne Collins je znova uspelo, vrača nas v svet Panema, da bi nam zastavila ključna vprašanja o našem lastnem svetu. Sunrise on the Reaping je izjemen roman, ki v del zgodbe Iger lakote, ki so ga bralci že dolgo hoteli podrobneje spoznati, vnese novo kompleksnost, perspektivo in razkritja.«

»Vedeli smo, da bodo to ljudje zlahka razumeli kot simbol za koncept svobode, enakopravnosti solidarnosti.«

»Imam udarno novico«

»Oj hudobne duše, polne neumnih predsodkov. Žalostna vam majka.«

»Žal mi je«

»Festival prva leta potekal v Šiški na Vodnikovi domačiji, a so z leti ugotovili, da bi se bilo primerneje seliti na večje prizorišče.«

»Festival vsako leto predstavlja sklep celotnega otroškega programa za otroke na Vodikovi domačiji, imenovanega Nedelce.«

»Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo.«

»To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.«

»Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja.«

»Poezija ima strahotno moč. Dobra pesem, ki je iskreno napisana, ki je borbena, je kritična masa z veliko večjo močjo kot neki govor, kot neka politična agitacija.«

»Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu. Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi.«

»treba biti buden, da iz poplave informacij razbereš prave informacije, prave besede in prave knjige, ko si ustvarjaš podobo resničnosti«

»slovenska knjiga na sejmih v tujini od Frankfurta do Bologne pomembna, a je temeljno to, kar se s slovensko knjigo dogaja doma«

»nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...«

»ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa«

»v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.«

»Pisatelj Miljenko Jergović je natančen, empatičen kronist grozljivih preteklih časov, pa tudi lepih trenutkov.«

»Je zelo pomemben dogodek, ki podpira naše bivanje na obrobju.«

»Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja.«

»Kafka je avtor paralakse, paralaksa je zamik perspektive. Pogledamo z ene perspektive in vidimo ta turobni, klavstrofobični univerzum, iz katerega ni nobenega izhoda. Če samo malo zamaknemo perspektivo, vidimo komedijo in Kafko kot smejalca, ki ne more nadaljevati z branjem prvega poglavja Procesa zaradi tega, ker ga premaga smeh.«

»Odzivi so pozitivni in upam, da bo vrt zaživel in deloval v čast Josipini.«