Ključna beseda: pesniška zbirka

»Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«

»vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.«

»Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.«

»Ena najčistejših pesmi pa je nedvomno materinska Prideš.«

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«

»edino // gibanje : // hlapenje«

»vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim«

»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«

»Verze na obronkih telesa iščeš.«

»Izpuhtel si v razporek zraka.«

»Jovanovićeve pesmi so kot rezime življenja, zapitek in črta pod obračunom, kot samo na videz preprosto sporočilo.«

»Upanje umre predzadnje.«

»Včasih si samo navadna ovca, ki protestira, ker so jo že prevečkrat ostrigli.«

»Koliko koncev tedna sem se dolgočasil z dripci, ki mi ni bilo zanje? Koliko let sem prespal? Kaj ostane, ko pod vse to povlečem črto in naredim končni račun?«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Pišem ti z mojimi očmi«

»Nikoli brez pesmi«

»Pesniki so večni nosilci ognja. Zaradi poezije in zaradi ljubezni.«

»Kajti pesniki so večni nosilci ognja.«

»Pisati pomeni odpirati prostor svobode brez temelja, brez končnega smotra, brez poslednje točke srečanja v neskončnosti zahteve samega nastajanja.«

»Človek je sam in njegova žalost je tudi sama.«

»nekaj let sem vadil jogo in / meditiral pod vodstvom svetovno znanega guruja / ne spomnim se več / katero čakro mi je odprl, vem / da sem se tisto noč boril s tropom / podivjanih psov / čolni za božič niso vozili čez reko / tisto, kar sem vedel in poznal / je nekam poniknilo, verjetno se / stiska v nezavednem kotu / mojega kognitivnega skladišča / čaka / da izgubim nadzor nad svojo omejenostjo …«

»nisem fejsbuk generacija / nisem telefonska generacija / nisem niti filmska niti televizijska generacija / informativne oddaje oslu omrtvičijo možgane / uniformirajo divje brisanje podatkov / nezavedno se seli na britof na medmrežju / tesnobni občutek človeka / da na kahli v njegovi spalnici sedi ameriški predsednik ...«

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«

»Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.«

»pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij.«