Ključna beseda: pesnik

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«

»Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev... Ubil se bom, ker ne zmorem nadaljevati življenja, ne prenesem več preizkušnje, da bi zaspal ali se spet zbudil.«

»Moja draga je bila gola.«

»Velika izguba za poljsko literaturo«

»Toliko sem jih ujčkal, da bi jih sam težko razvrstil po starosti, a zadnja rojena daje celoti naslov.«

»Pred dobrim letom so stopile predme prašne in očitajoče, urednica Irena Matko Lukan pa me je spodbudila, naj jih dopolnim.«

»Jezična zavest je dozorela v povezavi z biografskimi elementi, saj je pesnik v zgodnjem otroštvu doživel utišanje materinščine.«

»Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti / z zrakom.«

»Pred / koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni / smo bili.«

»Nočni nomadi smo bili, razpršeni smo tvo-/ rili ozvezdje na zemlji.«

»vsi mi, polžrtve / nečesa nerealiziranega, / tvorimo svet.«

»Pokopati se in trgovati obenem, biti prisoten / povsod, a v polsnu, / kot v zimskem zenitu; brez ponosa, s čistim fokusom.«

»Knjigarna je naravni kraj za druženje pesnikov.«

»Pred Howlom Allena Ginsberga je bilo stanje poezije v Ameriki nekoliko podobno kot danes: poezija o poeziji.«

»Resnično verjamem, da je umetnost sposobna popolne preobrazbe sveta in življenja samega.«

»In nič manj ni zares sprejemljivo. Menim torej, da če ima umetnost kakršen koli izgovor – poleg tega, da gre za igro v prostem času –, mora spremeniti življenje samo.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo«

»Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo.«

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»Danes, ko imamo slovenske časopise, šole, učbenike, strokovne knjige in celo državnost za (preveč) samoumevne, si težko predstavljamo, v kako drugačnem svetu si je za te stvari, ki so se velikokrat zdele nedosegljive, nepotrebne ali celo nesmiselne, pred samo dobrimi dvesto leti prizadeval Vodnik s sodelavci.«

»Za to, da imamo še danes svoj jezik, je bilo potrebnih veliko srečnih naključij in prizadevnih posameznikov.«

»Vodnik je bil prvi pesnik, ki smo mu Slovenci postavili spomenik.«

»Ne bi rad nasprotoval željam družine pokojnika. Posmrtnik ostankov Arthurja Rimbauda ne bomo selili.«

»Gesta tako ne bi imela zgolj zgodovinske in literarne vrednosti, ampak bi bila pomembna tudi za današnji čas.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«