»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«
»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«
»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«
»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«
»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«
»Skoraj 20 let držati državljana zaprtega, brez komunikacije, brez obtožbe ali sojenja, je izjemna brutalnost, ki jo povezujemo s totalitarnimi državami in diktaturami.«
»V svoji poeziji je Apollinaire naredil drzne, celo nezaslišane tehnične poskuse. Njegovi kaligrami so zaradi domiselne tipografske ureditve tako slike kot pesmi.«
»Na splošno je Apollinaire želel ustvariti učinek presenečenja ali celo začudenja s pomočjo nenavadnih verbalnih zvez in zaradi tega lahko velja za prednika nadrealizma.«
»Država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«
»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«
»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«
»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«