Ključna beseda: poezija

»Pri teh knjigah mu je bil najbolj všeč njihov smisel za popolnost in gospodarnost. V dobri kriminalki ni nič odveč, vsak stavek, vsaka beseda ima pomen. In četudi ni pomembna, lahko postane pomembna – kar je enako. Svet iz knjige oživi in zakipi od možnosti, skrivnosti in protislovij.«

»Krasna si, bistra hči planin, / brdka v prirodni si lepoti, / ko ti prozornih globočin / nevihte temne srd ne moti — / krasna si, hči planin!«

»Začnem s tem, kar mi najbolj po glavi gre: najela sem si novi atelje za dobo šestih mesecev. Predbacivam si pri tem mnogo in si stavim končno mučno vprašanje, ali se ne bo rogal ta lepi veliki luksurjozni atelje mojemu neznanju in slabim ničevim slikam?«

»Dva vojaka skočita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku zadiši svežilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdeče bombe se zde kakor paradižniki, ko lete po zraku skozi okna v hišo. Detonacije so zamolkle, dušene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in šviga. Zdi se kakor čarodej, ki pleše po prostorih.«

»V nek gaj odšel je na otoku Kreti, / ker je menda na tisti zemlji sveti / živela nimfa, ki pred njo klečali / kopit spodvitih so satiri.«

»S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.«

»Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin.«

»To / je vse. Ta skrivni glas bivanja.«

»Pesem je ustvarjena iz jezikov.«

»Vsako uspešno literarno delo nagovori bralce na vsaj dva načina: s pesniško oziroma jezikovno dovršenostjo in izpovedno avtentičnostjo.«

»Vrt je tudi simbol duše. Predstava Hortus Conclusus se bo potopila v imaginarne prostore, kjer poezija prijateljuje s filozofijo.«

»V na pol razprtem gnezdu stare hruške«

»In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«

»Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ...«

»V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«

»Ko bi ne bilo Amerike, bi se vojna končala neodločeno. Vsa Evropa bi prišla do spoznanja, kakšen nesmisel je vojna. Izid spopada bi bil mir brez zmage – edina zvrst miru, ki zagotavlja kakršnokoli trajnost.«

»Zelo sem bil polaskan, ko me je Joyce nehal nagovarjati z 'gospodom'. Zanj so bili vsi 'gospodje'. Nikogar ni klical po krstnem ali osebnem imenu. Prijateljstvu se je najbolj približal s tem, da je opustil naziv 'gospod'. Mene nikoli ni klical 'Sam'. V najboljšem primeru samo 'Beckett'.«

»Lahko uživamo v sovraštvu in iz sovraštva gradimo svojo identiteto, lahko pa živimo tudi brez tega užitka. Če ne sovražimo, se nujno zrcalimo drug v drugem in tedaj drugi nujno postane del naše identitete.«

»Ljudje vedo, da je, potem ko jo doživiš, poezija tisto, kar ostane od življenja.«

»Med nama ni nobenih skrivnosti, / ljubi moj. / Pa jih še vedno toliko ostaja.«

»V mojih sanjah raste vsako noč drevo«

»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«

»Ko sem potrkal.«

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«

»Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«

»Ko sem potrkal.«

»Novak ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega 'zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni', ampak 'prostor poezije' z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično 'definicijo' bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju svoje lastne vloge v času in prostoru.«

»Vieni qui.«

»Nočem slišati tega grdega jezika.«