Ključna beseda: poezija

»moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«

»rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.«

»oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«

»Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …«

»… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce.«

»Preseženje jezika / ni isto / kot uničevanje jezika.«

»Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.«

»Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.«

»In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: 'Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,' rečem: 'V meni jè.'«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Pesem mi je izstopala, ker ni toliko otožna, ne govori o smrti, minljivosti in grobovih. Ko pesnica pravi, da greš spat in nad tabo še vedno sije neka zvezda, daje občutek nekega optimizma in upanja.«

»Večina njenih pesmi neko žalovanje, kaj drugega pa o pesnici vemo bolj malo. Verjetno je bila ujeta v neko provincialno okolje. Grandiozno pa se mi je zdelo njeno ime, mislila sem, da si je dala vzdevek po Gregorju Samsi iz novele Preobrazba Franza Kafke.«

»Pri njeni poeziji je šlo za neko samorefleksijo, kar mi je všeč.«

»Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo.«

»To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.«

»Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja.«

»Poezija ima strahotno moč. Dobra pesem, ki je iskreno napisana, ki je borbena, je kritična masa z veliko večjo močjo kot neki govor, kot neka politična agitacija.«

»Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu. Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi.«

»nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...«

»ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa«

»v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«

»Ka misliš, Jeni, v šteron jeziki gučijo v nebesaj? Ne vem, sem odgovoril, kako bi vedel? Nad Prekmurjun se guči prekmursko, vej drügoga jezika naši predniki ne vejo pa ne razmijo.«