Ključna beseda: poezija

»Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija.«

»gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«

»Resnica ima takšno moč, / da lahko krepko premaga / še najbolje izmišljeno laž. / Laž ima takšno moč, / da se lahko vrne in te prepriča, / ko se pretvarja, da je nova resnica.«

»Biti ali ne biti …«

»Polni smo upanja, da se bo nocoj vse dobro izteklo. Hoja se odvija kakor delovanje preciznega stroja. Že smo znova oddaljeni od vasi, nova dolina nas je vzela vase, malce hladneje nam je okrog ramen, noga pa stopa vedno varneje. Čutimo globoko omamo, širino noči, spočitost telesa, nedozorelost vojne.«

»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«

»Sem res videti tako nebogljeno, da me mora prvi mimoidoči potolažiti, da ni z mano nič narobe in da si ne zaslužim sramotilnih komentarjev? Videti sem kot pravkar prispela, izgubljena begunka iz Afganistana, ki ji je treba razložiti to in ono o Nizozemski in Nizozemcih? Jebemti, jaz sem se tukaj rodila.«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije. Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Esej je zelo osebna zvrst pisanja. Osebno razumem tako, da pišeš iz sebe, ne o sebi.«

»Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.«

»Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe.«

»Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je 'moral učiti kot tujega jezika' – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani.«

»Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.«

»in / imamo / parjenje / izparevanje / snovi / dnovi / moji / modulacije / modalnosti / modrikanje«

»Ker je vse minljivo, so otroci, ki se rodijo v ljubezni, edini smisel – ne samo pesnika, ampak tudi te civilizacije, človeštva. V bistvu je minljivost nepomembna.«

»V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik.«

»Škarje so se mi zdele zanimiv simbol za to, kako nekaj odrežemo, odpravimo. To se sliši dostikrat negativno ali strašljivo, je pa seveda lahko tudi pozitivno. Znajti se v škarjah hkrati pomeni znajti se v precepu in mene vedno zanimajo junakinje in junaki v nekem precepu.«

»to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«

»na tej točki se pričnem dolgočasiti«

»Zakaj se pritožuješ, poezijo spoštujejo samo pri nas, zaradi nje ubijajo. Nikjer drugje ne ubijajo zaradi poezije!«

»Mandelštam je zavestno vodil svoje življenje k pogubi, ki je prežala nanj, k najbolj razširjeni obliki smrti pri nas, 'stisnjen v cedi'.«

»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«

»Pesmi je do zdaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju.«

»Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju.«

»Tvoje telo je bojno polje.«

»Društvo narodov in apoteka, oboje je laž.«

»Tako kot običajno rečemo, da so Grki pisali grške tragedije bolj za naš čas kot za svoj čas, lahko rečemo tudi za Kosovela.«

»Če začnemo že leta 1927, ko Span izda prvo posmrtno edicijo zbirko Kosovelovih pesmi, vidimo, da je v njej zlasti vključena poezija, ki je bila sprejemljiva tedaj...«

»Misel o novem evropskem človeku, ki bo spremenil etično podobo Evrope, je tudi osrednja misel Kosovelovih Integralov.«

»Nočem se omejiti na pisanje poezije o rožicah in metuljčkih. Drugega ne bi mogla izdati. Država pa ne bo narekovala stopnje kompleksnosti mojega pisanja.«