Omemba: Dušan Šarotar

»Lahko uživamo v sovraštvu in iz sovraštva gradimo svojo identiteto, lahko pa živimo tudi brez tega užitka. Če ne sovražimo, se nujno zrcalimo drug v drugem in tedaj drugi nujno postane del naše identitete.«

»Ljudje vedo, da je, potem ko jo doživiš, poezija tisto, kar ostane od življenja.«

»Med nama ni nobenih skrivnosti, / ljubi moj. / Pa jih še vedno toliko ostaja.«

»Da me je strah?«

»Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije.«

»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«

»Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije.«

»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«

»Pisatelj Miljenko Jergović je natančen, empatičen kronist grozljivih preteklih časov, pa tudi lepih trenutkov.«

»Je zelo pomemben dogodek, ki podpira naše bivanje na obrobju.«

»v hipu preplavijo močna čustva, kot bi padli v samo srce kriminalnega zapleta«

»žarke svetlobe vrže tudi na bolj osojne predele zgodbe, ki ji rečemo zgodovina«

»Zdi se, da Elba na steklu prebira strani pokrajine. Ali kdo ve. Nemara vsi mislijo na poletno vilo, malice na Polju javorjev, na tisto popoldne, ko smo postavili kamen na kamen, da bi označili stezo, pa ju naslednjega dne ni bilo; zdi se nam zelo v redu; mislim na rdečo knjižnico in njeno lestev, s katero dosežeš višje police s knjigami, za katere ni razloga, da bi jih brali mi, majhni.«

»Milorad Mijo Popović je vrhunski pisatelj, romanopisec, esejist in založnik, prejemnik Njegoševe nagrade za roman Človek brez obraza (2017), nekdanji predsednik Črnogorskega centra PEN, angažirani intelektualec, ki je zaradi obrambe samostojne in demokratične Črne gore postal trn v peti velikosrbskim in velikoruskim interesom.«

»Pozivamo Združene narode, Evropsko unijo in mednarodno javnost, Mednarodni PEN ter druge pisateljske in umetniške organizacije in demokratične medije, da naredijo vse za zaščito Milorada Mije Popovića, ene ključnih osebnosti za obstoj in prihodnost Črne gore.«

»V romanu Popović 'povzema ključne elemente stoletne zgodovinske drame črnogorskega prostora in človeka – fenomen emigracije, ideologije in notranjih dram oseb, ki so se znašle na velikem odru neusmiljene dežele, prinaša pisec z izraznimi literarnimi sredstvi. Rezultat je delo, katerega spoznavanje predstavlja veliko bralsko izkušnjo. Strukturna vertikala črnogorskega narodnostnega oblikovanja.'«

»… zdaj bodo med njima vedno pogosteje stale besede, nič več se ne bo zgodilo v očeh, v tihih in plahih dotikih, v šepetu in krču srca, vse več se bosta morala pogovarjati, dogovarjati, tudi pregovarjati, a tega se bo morala šele naučiti, nikoli ni bila dobra z besedami …«

»Domnevam, da sta se oče in mati imela za srečna, čeprav se nikoli nista izrazila tako.«

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Frana Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur.«

»Senca sem jaz / in senca si ti. / Jaz merim čas, / kaj pa ti?«

»Dušan Šarotar se pri osvetljevanju preteklosti posveča predvsem spominskim podobam, skoraj s fotografsko natančnostjo tudi predmetnosti, vzdušju in vtisom, ki se pri tem oblikujejo.«

»Pravo gradivo tridelnega romana izgubljeni, tenkočutno in slogovno pretanjeno izrisani pretekli svet, katerega snovnost je nelinearno umeščena v pripovedni potek, in ne široka, vzročno posledično razčlenjena freska tragičnega zgodovinskega dogajanja.«

»dela Simone Semenič niso posamična, niso elementi, kontinuiteta so.«

»Nečiste želje so zame svete.«

»Toda pisatelja pri osvetljevanju preteklosti ne zanima holokavst sam ali zapleteni potek in proces spreminjanja.«

»Refleksija o poraznem družbenem položaju žensk, še posebej lezbijk in prvoosebne govorke.«

»V njih z različnimi narativnostmi opredeljuje različne lege ženske, njen zgodovinski in sedanji družbeni položaj, njeno vlogo v patriarhalnem in 'postpatriarhalnem' času, zlorabe, zatiranje, podrejanje, a tudi njeno osvoboditev in razbremenitev.«

»Toda pisatelja pri osvetljevanju preteklosti ne zanima holokavst sam ali zapleteni potek in proces spreminjanja. Bolj se posveča spominskim podobam, skoraj s fotografsko natančnostjo tudi predmetnosti, vzdušju in vtisom, ki se pri tem oblikujejo.«

»To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano.«

»Pisateljica je izpisala pretresljivo, tudi srhljivo in strašno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas postavlja najvišjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v človeku.«