»Ta knjiga je posledica. V celoti je natipkana na mobilni telefon in prevedena iz farsija. Je glas priče in dejanje preživetja, živa slika petih let, preživetih v zaporu in pregnanstvu. Lirični odziv iz prve roke. Krik upora proti nečloveškemu ravnanju z begunci in zaporniki. Še več: proti avtomatiziranemu korporatokratskemu delovanju Kiriarhičnega sistema, abstraktne entitete, ki v nedogled prizadeja trpljenje, njen dejanski podaljšek pa je slehernik, ki, yessir, le izpolnjuje ukaze. Sistem kot hobotnica, ki steguje lovke po vsej Zemlji.«
»Naša vlada je vklenila njegovo telo, toda njegova duša je ostala duša svobodnega človeka ... Velik pisatelj našega časa. Avstralija je za begunce na otoku Manus zgradila pekel. Sramota nas bo vse preživela.«
»Ne poznate me, ampak ste verjetno že videli moj obraz. Na prejšnjih fotografijah so nas s piksli izmaličili do pasu, celo naši lasje so bili preveč izraziti, da bi jih razkrili. Toda zgodba in tisti, ki so jo ščitili, so se izpeli in na temnejših koncih spleta nas ni bilo težko najti.«
»Mislim, da je bilo od vsega začetka usojeno, da bo Lex 'tista, ki je pobegnila'. Zaljubila sem se v njen pogum in v to, kako zelo se je kot odrasla ženska upirala slavi oz. temu, da bi jo njena lastna preteklost definirala.«
»Ker je med nastankom najstarejšega, Trubarjevega besedila in najnovejšo pripovedjo Arjana Pregla iz leta 2017 kar 459 let, je v tej knjigi reprezentativno zajet svojevrsten razvojni lok slovenskega pripovedništva, še bolj pa se zdi pomembna generacijska, pokrajinska, spolna ter žanrska pestrost najrazličnejših pisav.«
»Pesem o sebi, ki je 'himnična hvalnica vesoljnemu Človeku, ki tisto božjo iskrico, ki tli v vsakem od nas, razpihuje najprej v plamen, v kres,' je zdaj izšla v samostojni knjigi v prevodu Mihe Avanza.«
»Erica Johnson Debeljak je v spremni besedi zapisala, da 'Whitmanovo slavljenje jaza, njegova sebičnost, če hočete, gre vselej z roko v roki z njegovo solidarnostjo do vseh drugih človeških bitij, do vseh drugih živih bitij in narave same.'«