Tema: Poezija

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Ta izbor kaže, da gre moja poezija zelo v smeri razdelkov in ciklov.«

»Vsaka nova knjiga potrebuje drugačno obliko, ki povezuje vse pesmi, osrednji motiv, ki je kot refren v pesmi, ki se od časa do časa vrača in utrjuje celotno zgodbo.«

»Je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov.«

»Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas...«

»Če bi res morali razdrobiti, opredeliti, bi lahko zapisali še pesnik, doktor znanosti, antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, predavatelj, urednik, ustanovitelj in organizator številnih mednarodnih in domačih ustanov, gibanj in prireditev, alpinist, turistični vodnik in popotnik – in še vse to je najbrž premalo.«

»Gre za učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge.«

»Gre za učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih.«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«

»Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo.«

»Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo.«

»Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan.«

»Vse je le igra, razodetje ne obstaja. Kaj lahko storimo? Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje.«

»Moji ritmi nisa tričetartinski. / Moji ritmi nisa sjedmosminski. // Moji ritmi sa zajebani. / Moji parjatli sa martvi.«

»V tem izročilu je polno skrivnosti in nedoumljivosti, kljubovalnosti in žilavosti, magije in razkrinkanega praznoverja, objestnosti, nespoštovanja avtoritet, ustvarjalne radosti, prostaških šal in otožnega prepevanja …«

»O/b najbolj krutih in krvavih delih zgodb so pripovedovalci vedno obmolknili. Tistih stvari niso izgovorili. Tudi najlepših delov niso povedali. Duhovnost se ne prenaša s čvekanjem. V zamolkih so skriti najboljši deli tradicije.«

»Tudi civilizacija kot taka brez poezije ne vzdrži, a se tega večinska kultura ne zaveda – vendarle pa institucionalno ohranjanje poezije priča o njenem pomenu.«