Tema: Poezija

»Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...«

»pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«

»zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«

»V množici mnenj se presliši glas posameznih modrih ljudi«

»Hudo je ležat / ves bolan bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postelji zavaljen / brat in sestra«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Največ dotikov sem namenila ljubeznim, ki se niso zgodile.«

»Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev... Ubil se bom, ker ne zmorem nadaljevati življenja, ne prenesem več preizkušnje, da bi zaspal ali se spet zbudil.«

»Moja draga je bila gola.«

»Ko veš, da veš, da veš.«

»Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. Dejanja so spomin, zapisan v telo.«

»Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa.«

»Milost je usoda osvobojenih.«

»Le Ti.«

»Pesem v sredi morebiti nekoliko 'tvegana'.«

»Ena najčistejših pesmi pa je nedvomno materinska Prideš.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«

»Plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače.«

»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«

»Kakor koli obračamo potencialno slavne slovenske figure, vedno bomo na neki točki trčili ob Prešerna.«

»Ne stopi krotko v to dobrotno noč.«

»Svetloba prihaja od spodaj, / telo ob tvojem spi in ne vidi, / kako preži zunaj, razbija po oknih, / tiplje pod vrati, / polzi iz tebe.«

»Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena.«

»Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, / smo si jih ustvarili.«

»slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.«

»pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij.«