Tema: Poezija

»Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.«

»V Idioritmiji, ki je 'ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega', Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«

»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«

»kobanizem vas nenadoma preplavi«

»ta narod je izgubil napotnico za psihiatra. // psihiater je izgubil / smisel / za / cinizem.«

»a imam že dovolj«

»luknjičastim upanjem«

»Kaj je ime? / To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim.«

»Če bo iztrebljeno ime, bo ostala ljubezen, / ostala bova ti in jaz – celo v smrti, / četudi le kot mit.«

»Moja ljubezen pa, tisti najmočnejši del mene, / midve bova zanje kot vrtnica – / Ne, kot njen vonj: / nepokoren svoboden.«

»O vrtnici pesem ne poje. / V vrtnici pesem živi.«

»Dokler mi trava travica / ne zrase, zrase iz srca.«

»Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«

»Poezija je kot udeleženost v svetosti.«

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

»Če bo iztrebljeno ime, bo obstala ljubezen.«

»Natanko tako, ne poznamo boljše možnosti.«

»Bistvo poezije … uporabili ste zelo zanimiv izraz. Dotakniti se občutja, to mi je zelo všeč.«

»Ah, življenje – bolj široko kot dolgo.«

»Nekoč nek deček vrže violino / v domači vodnjak, preveč ga teži, / da mora čeznjo vleči obraz ...«

»pogoltna usta spomina z lakoto // po dotikih rok otrok, podanih / v iskrenju tipov, tonov in likov, / da človek samo čuti in se čudi // in použiva, kaj vse počnejo čuti, / med njimi najbolj vonj, kralj spomina / in njegova kraljica beseda.«

»zarasli z jezikavimi izmišljijami // se važno otepamo z dozorelostjo / in stikamo za založenimi slepili, / da bi zjecljali, zakaj smo postali, // kar smo, in kako smo ostali pred/ iztekom trajanja globoko v sebi / samo malo večji otroci.«

»V množici mnenj se presliši glas posameznih modrih ljudi«

»Hudo je ležat / ves bolan bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postelji zavaljen / brat in sestra«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Največ dotikov sem namenila ljubeznim, ki se niso zgodile.«