Tema: Poezija

»že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.«

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni . . .«

»Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.«

»V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.«

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bile ločene od človeštva in bi se imenovale narava.«

»O tem moraš pisati, to moraš povedati svetu.«

»Vedno moraš biti buden, saj živiš v svojem času.«

»Ljudje pišejo iz svojih obsesij.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...«

»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«

»Človek lahko gleda gor. Lahko vidi.«

»In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Ta izbor kaže, da gre moja poezija zelo v smeri razdelkov in ciklov.«

»Vsaka nova knjiga potrebuje drugačno obliko, ki povezuje vse pesmi, osrednji motiv, ki je kot refren v pesmi, ki se od časa do časa vrača in utrjuje celotno zgodbo.«

»Je nekako tako, kot da bi imel v sebi govorečo, pojočo škatlo, polno glasov.«

»Če je poezija govoreča, vpijajoča, kričeča, pojoča ali šepetajoča škatla globoko v meni, poskušam najprej slišati ta glas...«

»Če bi res morali razdrobiti, opredeliti, bi lahko zapisali še pesnik, doktor znanosti, antropolog, zgodovinar, komparativist, filozof, slikar, pisatelj, esejist, prevajalec, predavatelj, urednik, ustanovitelj in organizator številnih mednarodnih in domačih ustanov, gibanj in prireditev, alpinist, turistični vodnik in popotnik – in še vse to je najbrž premalo.«

»Gre za učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge.«