Tema: Poezija

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«

»Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?«

»Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«

»ljubezensko pismo«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.«

»nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.«

»že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.«

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Na poti v odraslo življenje sem tekla. Trdno odločena, da so strašne družinske zgodbe in tiste od sosedov porabili oni . . .«

»Del divjine, moje lastne, se hoče spreleteti nad črno jaso in nad reko, zgrabiti plen. Kremplji so naostreni v britev, oči pronicajo v pritajene oblike, krila so razprta kot nebo. V resnici nikdar nismo zgolj naš dnevni jaz. Tisti, ki je viden in poznan.«

»V njenem slušnem dometu nihče ne omenja sreče.«

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bile ločene od človeštva in bi se imenovale narava.«

»O tem moraš pisati, to moraš povedati svetu.«

»Vedno moraš biti buden, saj živiš v svojem času.«

»Ljudje pišejo iz svojih obsesij.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...«

»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«

»Človek lahko gleda gor. Lahko vidi.«

»In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«