Zdaj govori pesnik

»Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.«

»Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …«

»O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.«

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero. To tvojo preselitev dokazuje vrana, ki spremlja priseljence do meje noči.«

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero.«

»Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.«

»V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.«

»Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?«

»Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.«

»Krivica je krivica, naj se zgodi enemu, tisočem ali milijonom.«

»Mi pa smo proti krivici.«

»Kajti tudi eden je človek.«

»Krivica je krivica, naj se zgodi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek.«

»Puščice ljubezni letijo križemkražem v vse smeri.«

»gre najprej v Cicibane, od tam pa v knjige. Kar napišem za odraslo mladino, pride tja po drugi poti. Zmeraj pa so vmesni člen urednice in uredniki, ki so najbolj dragoceni. (...) Zato sem vsem, brez katerih bi te založbe ne bilo, zelo hvaležen, da so mi omogočili delati tisto, kar me veseli in osrečuje.«

»gre najprej v Cicibane, od tam pa v knjige. Kar napišem za odraslo mladino, pride tja po drugi poti. Zmeraj pa so vmesni člen urednice in uredniki, ki so najbolj dragoceni. (...) Zato sem vsem, brez katerih bi te založbe ne bilo, zelo hvaležen, da so mi omogočili delati tisto, kar me veseli in osrečuje.«

»Káj Petrarkov, káj nam Tasov / treba pevcov je prijetnih? / slišim od butic neukretnih …«

»Z letno publikacijo bomo promovirali raznolike slovenske avtorje s pestrim pisateljskim slogom.«

»Slovenski očenaš, slovenska češčenamarija! Tudi kaplan Čedermac ju še nikoli ni doživljal tako globoko, tako iz dna svoje duše kot tokrat.«

»V dveh, dveh kratkih dneh bom moral že umreti.«

»kakor slišanje drugega časa in razdalj in hrepenenj in spominov«

»Sodeloval bom z branjem svoje poezije.«

»Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese.«

»Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara.«

»Nesreča se namreč obveže, da bo Sreči pokazala, kako lahko tudi ona osreči človeka.«

»Je eno človeško življenje dovolj, da izsanjamo vse sanje?«

»Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.«

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«