Zdaj govori pesnik

»vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel.«

»kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina«

»rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.«

»en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.«

»ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.«

»svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.«

»vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel.«

»… in vendar, kaj si, / si brezsmerje in vsemu smer, / nevidno Središče vseh središč? / Kot val morja je moj nemir.«

»… in vendar, kaj si, / si brezsmerje in vsemu smer, / nevidno Središče vseh središč? / Kot val morja je moj nemir.«

»Večerne sence padajo na pot / in mrak prihaja. Les šumi.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«

»Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?«

»Kot nebo brez konca.«

»Umetnost je najpomembnejša sila v tem svetu, zlasti zdaj, ko je svet v moralni in etični krizi.«

»Umetnost je potrebna in brez nje bi se svet najbrž ustavil.«

»Kapitalizem bo prej uničil človeka kot umetnost.«

»Otroštvo je edini vir ustvarjanja.«

»Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!«

»Če se preveč držimo pravil Pavliha ima to smolo, da se preveč drži pravil, vendar ob napačnem trenutku, zato ga vedno polomi.«

»Mami dela denimo velike težave, vendar se v torkovi radijski igri na Prvem Pavliha ali Človek, ne jezi se po predlogi Ervina Fritza najde nekdo, ki ga vzljubi prav takšnega, kakršen je.«

»Poezija je iz mene naredila / pošast. Strašim v spanju, strašim pomirjene.«

»Gre za praznik poezije, željni smo, da pride čim več ljudi, ki obožujejo poezijo, pa naj jo pišejo, lektorirajo, urednikujejo ... Najpomembnejše je, da jo berejo.«

»Težimo k novi družbi, ki bo živela čim večje človečansko življenje. Težimo k človečanstvu.«

»Revolucija v glavi.«

»o starogrškem liriku in njegovi recepciji skozi čas spregovorila.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.«

»A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.«

»Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.«