Zdaj govori pesnik

»Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!«

»Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …«

»Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.«

»Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.«

»V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.«

»Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.«

»… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … / spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …«

»Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.«

»Z dlanjo ga skušam zajeti globoko v svoj primež. / Drhti in bi se predal, a ga v trenutku sesuje / moški dotik.«

»Naredi, kar hočeš, le da bo dobro zvenelo.«

»Razprl sem se / In potekel k / Potokom / Rekam / Morjem / Zdaj sem tu / Zdaj sem tu / Brez sebe / Grenak / Kako naj se vrnem / k svojemu izviru?«

»Eno molitev / Edino znam / V tem svetu // Brezkrušnem // Eno molitev / Edino imam / Molitev o kruhu // Inosušnem.«

»tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.«

»jazti. tijaz.«

»volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš«

»če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Kaj se dogaja v procesu pisanja poezije, da se avtobiografski zapis pretvori v pravo pesem?«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču.«

»Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču. / Dom so roke, položene na mizo / v nedeljski tišini, po delu, / prazne, ki čakajo, / ki odločajo, / edine, ki ustvarjajo zgodovino. // Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Za deželo poletja je druga pokrajina. Zvečer / bo polna luna, ki ima ob strani pego / v obliki peščenega zajca. Luna, polna in bleda, / z ovsenim sijem. Ostaniva tu: razkriva se drugo poletje.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»Najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah.«

»V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«

»Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.«

»Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.«

»Bo vrnil mi kdo melodijo, ki sem jo vrhovom zapel? Daljine so gluhe in spijo, z nikoder ne en odmev.«

»Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.«