Zdaj govori pesnik

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Ker je vse minljivo, so otroci, ki se rodijo v ljubezni, edini smisel – ne samo pesnika, ampak tudi te civilizacije, človeštva. V bistvu je minljivost nepomembna.«

»V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik.«

»Baziliko opisal kot 'poezijo arhitekture ... tempelj, ki ne bo nikoli dokončan, ki ves čas postaja'.«

»Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju.«

»Društvo narodov in apoteka, oboje je laž.«

»In ve, da prvi sam je z njim – odrešen.«

»To ni politika, ki bi imela kakršno koli vizijo. In vizije nima niti politika, ki v imenu spoštovanja trgovskih pogodb ali dogovorov zaradi strahu pred izgubo denarja ali strahu pred pritiski omogoča in de facto pristaja na uničevanje teles in lomljenje duš ljudi v Palestini ali kjer koli drugje po svetu.«

»Pesnik Henry Wadsworth Longfellow je glasbo opisal kot univerzalni jezik človeštva. Razumemo ga vsi, če le odpremo svoje srce in prisluhnemo, kaj nam sporoča. Globoko v sebi verjamem, da nam prinaša sporočila miru, ljubezni in sožitja.«

»Pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano.«

»María je Buenos Aires in je tango«

»Razklan sem. / Sekira brezupa tiči v prsih in obnjo tolče srce, / magnezijev sij bolečine se zrcali v nebesnem svodu.«

»Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.«

»Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Nič na svetu ne potrebuje časa, če se noče ujeti v obliko.«

»Pesem je preobilje.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»To je zbirka iskanja. Poskuša biti nadčasna.«

»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«

»Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato.«

»Prebujen sem / in plešem na svojo vibracijo, / na svoj vajb, / v ritmu svojega srca.«

»sprejeti moram to, kar je, / ti pustiti, / da greš, če hočeš, / predvsem pa se moram osvoboditi uma, / okupatorja v neštetih slikah«

»sem kakor voda v posodi, / vse prehaja iz praznine, / vse, kar vidim, je utvara. / Val se lomi, pada / in vodne kapljice z njim.«

»Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo.«

»Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase.«

»Začeti kot začetnik …«

»Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …«

»Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!«