Zdaj govori pisatelj

»Telo ima očitno zelo neverjetno sposobnost zdravljenja.«

»Na tistem kraju žal ni bilo narejenega nič. In to je bila napaka. Ko je tisti človek stekel proti meni, ga ni nihče ustavil.«

»Roman je subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način.«

»Če ni Boga, je vse dovoljeno.«

»Zaradi koronavirusa ... skoraj nisem stopil iz hiše in sem večino časa preživljal doma. Jasno, da sem se oziral v svojo notranjost. In takrat se mi je zazdelo, da je morda čas, da napišem to zgodbo.«

»Iz sebe moraš iztisniti vso svojo moč, sicer ti ne bo uspelo priti na drugi konec sveta.«

»Čeprav obstajata temna plat in cel kup bizarnih podrobnosti, so moje zgodbe v zasnovi pozitivne. Mislim, da zgodbe morajo biti take.«

»Pisati roman zame pomeni prikopati se do te globine.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Malo več zaupanja v lastne pisateljske sposobnosti je dobil šele nekje na sredi kariere, okrog leta 2000, tik preden se je lotil romana Kafka na obali.«

»Proti temu ne moreš nič in zdi se mi popolnoma naravno.«

»Res uživam v pisanju. Pisati je zabavno, še zabavneje pa je popravljati za seboj.«

»Preveč ljudi misli (...), pa do tega nimajo pravice. Niso je plačali s podvigom, tako da bi misel postala nujno potrebna za vašo rešitev.«

»Kot avtor sem zavezan, da pišem tudi o stanju sedanje družbe.«

»Z besedami 'konec vojne' se začenjajo štiri enote romana.«

»Roman odpira tudi večno vprašanje o smislu nenehne dejavnosti, ustvarjanja, dobrodelnosti, ki se plačuje s kaznovanjem.«

»To je bila morda najbolj neumna stvar, ki sem jo naredil v življenju.«

»Da sem lahko podpisal kaj takega, ne govori ravno o moji presoji.«

»Pravzaprav se počutim, kot pravijo ženske, ki so bile posiljene: počutijo se, kot da jim njihova telesa ne pripadajo več.«

»To je tisto, kar je pri literaturi najlepše, da prideš v stik z nekom, neko popolnoma drugo kulturno izkušnjo, literatura pa ima to moč, da to prestopi.«

»Mislim, da bo nekoč literatura, ne bom zdaj rekel bolj objektivno, ker je to zdaj izpraznjen pojem, ampak globlje in občutljiveje spregovorila o teh stvareh.«

»To je bil trivialen zločin. Moramo biti hvaležni, kadar v kader stopi nekaj človeškega – ko založniška industrija končno postane nekaj, o čemer je vredno pisati.«

»Hvaležen sem, da je na svetu še prostor za to, da se kdaj pa kdaj zgodi kaj šegavega.«

»Pesem je zame doživetje, stisnjeno v en sam trenutek, zelo intenzivno – neko novo odkritje –, ko ugledam nekaj nenadoma v čisto novi luči in v novi zvezi. Vedno mi nastane pesem iz ene osrednje misli, iz ene predstave, iz enega žarišča – vedno od znotraj – ven. Ta organska rast se mi zdi pomembnejša kot zunanji atributi, na primer besedni nakit.«

»Če si odraščal kot jaz, se moraš zelo potruditi, da to spraviš iz svojega sistema. Vse do danes se borim proti temu vsak dan.«

»Odraščali smo v prepričanju, da živimo v svetu belcev, ki bo vedno ostal bel. Tako sem bil vzgojen in ta način razmišljanja je globoko zakoreninjen v meni.«

»In pomislil sem: Počakaj malo, če smo v tej znameniti bolnišnici, hočem belega moškega s sivimi lasmi, ki ima ogromno izkušenj.«

»Ona in njeni starši so bili veliko bolj strpni, kar je vplivalo name. Veste, vsi smo plemensko naravnani. Biti hočemo okrog svojih ljudi in verjeti v svoje ljudi, kar je pogosto težko preseči.«

»Shizofrenija, kot je že bilo rečeno ...«

»Ko sem zagledal sonce, je bilo to rjavo. Odločil sem se, da bom napisal svojo prvo knjigo.«