Zdaj govori pisatelj

»Še tisti dan do poldneva sem nehal verjeti to, kar sem izjavil.«

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Tako kot nam v življenju ne pomaga in nas ne moti zavedanje o tem, kaj nas čaka (...). Prav tako lahko veste prav vse o Goethejevi pisavi, pa vam to prav nič ne pomaga pri začetkih vašega pisanja. Kajti pišemo z znanjem, telesom, spominom, nadarjenostjo, pišemo s svojim življenjem, zanj pa ni priprav.«

»To ni uradna zgodovina mesta, prav tako ne turistični vodnik, temveč zbirka neverjetnih povesti o tem, kaj se je nekaterim ljudem dogajalo v Beogradu.«

»To je bila morda najneumnejša stvar, ki sem jo naredil v življenju. (...) Pravzaprav se počutim, kot pravijo ženske, ki so bile posiljene: počutijo se, kot da jim njihova telesa ne pripadajo več. Sram jih je, ko jih ne bi smelo biti sram. Ampak še vedno jih je sram. In potem se jim gnusi spolnost. Zdaj imam vse te simptome. Tega nisem pričakoval, niti najmanj ne.«

»Mislim, da živimo v trenutku, v katerem svoboda izražanja, svoboda založništva v mojem življenju še nikoli ni bila tako ogrožena v zahodnih državah.«

»Svoboda objavljanja je seveda tudi svoboda branja in svoboda pisanja, možnost, da pišeš, kar hočeš ... da lahko izbereš, kaj želiš brati, in da se ne odloča nekdo drug namesto tebe.«

»V državah na Zahodu je do nedavnega vladala precejšnja mera svobode na področju založništva. Zdaj, ko sedim tukaj v Združenih državah, sem soočen z grozovitim napadom na knjižnice in knjige za otroke v šolah.«

»Gre za napad na idejo o knjižnicah. To je precej skrb vzbujajoče in tega se moramo zelo zavedati ter se proti temu zelo močno boriti.«

»Vojna sama je tista, ki je okrutna, ne pa vojaki.«

»Vonj, ki se širi od mene, je vonj po smrti...«

»Ko so v prvi svetovni vojni v boj vključili tudi Senegalce, so jih Francozi opremili z mačetami: to je bila namerna strategija, da bi nagnali strah v kosti Nemcev, da bi se ti ustrašili 'divjakov'.«

»Širše gledano, je ideja 'možatosti' najbrž odgovorna za vse katastrofe, ki se zgodijo našim junakom in svetu, v katerem živijo.«

»Kako dojemate sodobno francosko družbo, ko gre za debate o postkolonializmu?«

»Najbolj pristna reprezentacija njegovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil ženo.«

»Kaj pravzaprav je 'uporabno ballardovstvo'?«

»ZDA imajo svojo kulturo orožja, mi imamo svojo kulturo avtomobilov.«

»Pobesneli Max potrjuje stališče tehnološkega klanja kot naravnega zakona.«

»Upam, da bo ta roman prihajajoči generaciji dal pogum za delo z novimi literarnimi oblikami in da se ne bo bala pokazati ranljivo.«

»Vsak piše svojo pravljico, ta je moja.«

»Literatura gre do skrajnih meja, a se pri njih ne ustavi.«

»Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz’ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.«

»Ne morem ven«

»Že davno sem izgubil lase nad čelom...«

»Nekoč je bilo …«

»Musk je ukrajinskim dobrodelnim organizacijam namenil 100 milijonov dolarjev. Odlično. Slava Ukrajini!«

»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«

»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«

»Imel sem izjemno srečo. Če bi me napadalec ranil drugje po telesu, bi se moja zgodba končala.«