»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«
»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«
»smo v obdobju, ko se dramatično zaostrujejo nasprotja v trenutno prevladujoči civilizaciji, ki predstavlja skrajno obliko izkoreninjenja izvornosti in nravnosti posameznikov, skupnosti, narodov, kultur, ljudstev. Protislovja, ki se na mnogih ravneh kažejo z vse večjo jasnostjo, od nas terjajo, da se ustavimo in razmislimo o tem, kako smo se znašli tu, kjer smo, in kam vodijo poti v prihodnost«
»Ko sem začela govoriti nemško, sem opazila, da v tem jeziku veliko bolje izražam čustva. Nemščina je fantastična kot jezik za pisanje. Je odličen knjižni jezik. V nasprotju s slovenščino se z jezikom lahko igraš na neverjeten način. Slovenščina na primer ne pozna zloženk. V nemščini sem našla izraze za čustva in občutke, ki jih je težko izraziti v slovenščini«
»Želel sem napisati nekaj večjega od tistega, kar sem napisal prej, pustiti za seboj vse omejitve, ki sem si jih najprej postavil v 20 letih kinematografije ... a sem jih paradoksalno postavil tudi v svojih prvih treh romanih.«
»Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.«
»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«
»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«
»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«
»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«
»Leto 2023 si bomo prav gotovo zapomnili po izidu vseh treh delov Montaignovih Esejev v prevodu enega izmed največjih slovenskih prevajalcev vseh časov Branka Madžareviča. Skoraj tisoč strani dolgo monumentalno delo francoskega humanista 16. stoletja, ki so ga doslej slovenski bralci lahko v svojem jeziku spoznavali le skozi skromen izbor iz leta 1960, je zdaj dostopno v celoti in v tekoči sodobni slovenščini.«
