Ključna beseda: literatura

»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«

»da je marsikaj med vrsticami, to je pa tudi značilno za najboljše pisatelje«

»Tudi za nas je dobro, da se dotaknemo zemlje. Mi in naši otroci potrebujemo priložnost, da stopamo po sveti zemlji, po tem zadnjem neminljivem kraju vsega, kar živi. Ohraniti moramo svoje svete kraje, da bomo poznali svoje mesto v času, svoje doseganje večnosti.«

»Razumeti nazaj, živeti naprej.«

»V megli, ki se zgošča, brli rezilo / kos, odvrženih v temno travo. Pa vendar / hodim s čvrstim korakom med zamolklimi kriki ptiča / in spremljajo me priklenjena drevesa.«

»V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo nit zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od težav na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi.«

»Namen dogodka ni toliko vsebina kot melodija različnih jezikov, kar poimenujem koncert jezikov.«

»Prepričana sem, da je mogoče v branju uživati tudi, če se vsebina ne razume, in poudarila pomen druženja ter izmenjavo izkušenj in besed.«

»Zahvaljujem se ljudem in dogajanjem, ki so ustvarili prostor, v katerem sem pisal, tistim, ki so mi pri tem pomagali, me podpirali, tistim, ki so poskrbeli, da je zgodba izšla v knjigi, in vsem tistim, ki knjige usmerjajo v bralske kroge.«

»Slepi ljudje na drugačen način zbirajo slike, jih presnavljajo.«

»Romaneskno popisati dolgo stoletje v samo eni knjigi zmorejo redki.«

»V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik.«

»Roman odpira mnoga vprašanja o prevladi, manipulaciji, nagonih in obsedenostih, obenem pa raziskuje 'trenutek prsta na sprožilcu' – in to ob polnem zavedanju, da ko enkrat nanj pritisnemo, ni več poti nazaj.«

»Pri založbi Goga so o Šarotarjevem delu Zvezdna karta med drugim zapisali, da je avtor 'dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi.'«

»O Žibernovem romanu Dedič pa je Majda Travnik Vode v reviji Sodobnost zapisala, da v njem avtor 'mojstrsko odslika mreženje vzrokov in posledic delovanja svojih junakov.'«

»Kajti nič, je Dunja spoznala, ah, kaj, je Dunja takrat začutila, je edini realni, edini mogoči seštevek ljubezni in groze.«

»Nič, je Dunja takrat začutila in se zmrazila, kot najzvestejši opis ... moje, tvoje, njihove, vaše ... ambivalence sveta.«

»Fantastične zgodbe, čudovite zgodbe vseh vrst.«

»Slovenija bo profesorju Gantarju večno hvaležna za njegovo življenjsko delo.«

»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«

»Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno. Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil.«

»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«

»Angleži vedo, da kar 60 odstotkov njihovega besednega zaklada korenini v latinščini, le malo Slovencev pa ve, da okoli 20 odstotkov našega jezika temelji na tem klasičnem jeziku.«

»Znajdite se sami, odrasel dedec ste.«

»Dandanes ljudje nimajo resnih problemov in hodijo na psihoterapijo kot k pedikerki.«

»V številnih slovanskih literaturah, izjema v projektu je poljska književnost, so pisateljice vstopile na kulturno področje šele v drugi polovici 19. stoletja, zato so bile pionirke pri odkrivanju novih poti, velikokrat so bile tudi medkulturne posrednice. Če uporabim izraz, povezan z geografijo, saj gre za kulturno pot, bi lahko rekla, da so si velikokrat morale same izkrčiti literarno krajino, saj tega ni storil nihče pred njimi. Več kot jih je bilo, več je bilo poti.«

»Literatura za slovensko kulturo in samobitnost izjemno pomembna, pisateljice pa so bile v veliki meri prezrte in porinjene ob stran. Veseli nas, da bodo tudi s pomočjo naše Poti pisateljic deležne pozornosti, ki si jo nedvomno zaslužijo.«

»Posebna pozornost je namenjena pomembnim datumom skozi vse leto, od mednarodnega dneva žena do rojstnega dne vsake od avtoric, pa tudi različnim vrstam dogodkov. Od pripovedovalskih in dramskih predstav do ustvarjalnih ter izobraževalnih delavnic in razstav. Vsekakor velja poudariti, da so dejavnosti zasnovane za različne starostne skupine, od vrtčevskih otrok, dijakov in študentov do odraslih, strokovne javnosti in upokojencev.«

»Na slavnostnem odprtju, ki se bo začelo ob 19. uri, bodo gostili pripovedovalca oziroma 'mojstrico besed Anjo Štefan in mojstra zvokov Boštjana Gombača'.«

»Nič pesniškega ni v vojni, samo razpad je.«