Ključna beseda: pesniki

»Kaj se dogaja v procesu pisanja poezije, da se avtobiografski zapis pretvori v pravo pesem?«

»Naša zlatna zamljica se je klicala Istra buh zna krko šekolov...«

»Poznam tudi nekaj izobraženih in zares prijetnih ljudi...«

»Kaj bi ji lahko še napovedal? Friedel je bila zlato dekle...«

»Potem so polovili teleta in jih začeli drugo za drugim klati...«

»Kaj počne Spomin med temi kamni v nenehnem / vračanju...«

»France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski literarni prostor. Bil je morda celo nekoliko spregledan za časa svojega življenja, popolnoma neupravičeno, in tudi zato se mu želimo pokloniti.«

»Pesniki so si različni med seboj, tako generacijsko, kulturno, družbeno, celo politično, in tudi njihove poetike so zelo raznorodne.«

»Nastala videodela niso zgolj ilustracija poezije, ampak vsi vključeni mediji, torej zvok, video in poezija, ustvarjajo neko novo večglasno govorico.«

»Pismo Evropi je pomembno tudi zato, da vrne v javno rabo ta pesniški ali celo umetniški jezik.«

»Namen odprtega pisma je, da ga dobijo vsi poslanci Evropskega parlamenta, praktično vsi odločevalci, zato da bi vendarle prišli v stik z drugim vidikom.«

»Bo vrnil mi kdo melodijo, ki sem jo vrhovom zapel? Daljine so gluhe in spijo, z nikoder ne en odmev.«

»Zarja je razlila se čez plan, / rdeče zagorele so planine. / In z zarjo v borbo šel je – partizan.«

»Tega se ne da povedati.«

»Komisar si ga je ogledal. Bil je trdno prepričan, da ta človek ni tako počasen in okoren, kot se je pretvarjal, temveč oster kot njegov obraz in hiter kot njegovi pogledi.«

»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«

»Zakaj če se sami v nič dajemo, pole nas še brek ne bo povohal. Ta, ki če bit razumen, si napret i napret dopoveduje, tiho ino glasno, da je pameten.«

»Džidadina vojska je bila, tako kot druge varnostne sile, v celoti sestavljena iz psov. In zdaj so psi, psi, psi in še več psov korakali proti šotoru, bleščeči črni škornji so se dvigali in spuščali z osupljivo usklajenostjo.«

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Na koncu sem vse skupaj posul s sladkorčki oz. v tem primeru cukrčki.«

»Spominjam se naše ulice«

»V starih časih je živel na tem svetu tudi Kurent.«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«

»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«

»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«