»In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega.«
»Sally Rooney je predvsem začela pisati v jeziku, ki je tudi naš, v jeziku, ki ni cringe, v jeziku, ki lahko meša telefone, računalnike, vsakdanji jezik, in zna to mešati na način, da se zdi pristno – da se res zdi, kot da se pogovarjamo s prijatelji.«
»Ljubezen, kakršno nam je prodajala popularna kultura, je bila od nekdaj ena od oblik kiča in ni zares obstajala. Mogoče je ljubezen, o kateri govori Sally Rooney, bolj resnična. Ona ne govori o ljubezni, ki bo za vedno, forever after, ampak o ljubezni, ki se zelo močno kaže v mimobežnih trenutkih.«
»Tako knjiga kot serija sta naredili izjemno veliko delo na področju tega, kako resnično deluje odnos med tema dvema človekoma. Če je vse, kar od ljubezni dobimo, samo tista telesnost, ki jo občasno vidimo na ekranu ali v opisih v knjigi, je dovolj.«
»V resnici gre za notranje strukturiran roman, ki pa je zelo čustven; gre za glas neke ženske, ki je jezikovno zelo bogat, saj je moja junakinja pesnica...«
»Pesem je zame doživetje, stisnjeno v en sam trenutek, zelo intenzivno – neko novo odkritje –, ko ugledam nekaj nenadoma v čisto novi luči in v novi zvezi. Vedno mi nastane pesem iz ene osrednje misli, iz ene predstave, iz enega žarišča – vedno od znotraj – ven. Ta organska rast se mi zdi pomembnejša kot zunanji atributi, na primer besedni nakit.«
»V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin.«