Tema: Literatura

»To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja.«

»Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim 'resnična zgodba', medtem ko je sam 'še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja'.«

»V svojih romanih se ukvarjam z resnostjo, potrebovala bom nekaj dni, da dojamem, da je to, kar se dogaja, tudi resničnost.«

»Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum.«

»Kako preživeti tako ekstremne razmere in ohraniti dostojanstvo.«

»Vsekakor me veseli, da sta ta ideja in nagrada preživeli svojih prvih 30 let. Bili sta učinkovita spodbuda in promocija slovenske jezikovne in duhovne ustvarjalnosti v romaneskni formi. Vse to zagotovo potrebujemo.«

»Če lahko povemo, kar hočemo, tega nimamo pravice povedati slabo.«

»Leži nekje med slikovito obalo večno modrega Jadranskega morja in Pomorjanskim.«

»Moj mali Kitajec.«

»Čudovito okrašena vreča za krompir.«

»Kot kako rdeče ptičje strašilo.«

»Izdala najsvetejše – lastno raso – in pripadnice njenega spola se nikoli ne morejo spraviti z njo.«

»Svarilni klic za evropska dekleta.«

»Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni.«

»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel...«

»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«

»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«

»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«

»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«

»Branje nam omogoča, da razmišljamo s svojo glavo in se zato s pogumom prebijamo skozi življenje.«

»Še posebej v času, ko 'knjige tekmujejo s privlačno meglo spleta'.«

»da ga je zapustil angel«

»Kritika je zame nujna, ker moram vedeti, kaj gre čez in kaj ne.«

»Želim si ostrejše, a tudi bolj poglobljene kritike.«

»Intimen, a vsebinsko bogat poklon naj bo dokaz, da ideja sožitja, dialoga, preseganja meja in radovednosti po drugem in drugačnem ostaja še kako živa, težavam navkljub.«

»Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.«

»je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

»Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.«

»Spraševala sem se, ali je legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično.«