Zdaj govori pisatelj

»Roman sem tako napisal, v enem zamahu, v enem samem neprekinjenem gibu, ki ni terjal pike.«

»To ni vaša last, to je socialistična last, to ni vaše.«

»Jugonostalgija je nesmiselna kot nostalgija za družbeno ureditvijo, ki je bila idealna in si želimo, da bi se vrnila.«

»Hodili smo na morje. To ni pomembno kot znamenje uspešnega socializma.«

»Jaz sem to naredil. Tole je moje.«

»Svoboda volje je nezmožnost poznati dejanja, ki so še v prihodnosti.«

»Bookerjevo nagrado bom z neverjetnim zadovoljstvom odnesel nazaj na Irsko.«

»Te knjige nisem napisal kot izrecno svarilo, napisal sem jo, ker sem hotel ubesediti idejo, da se stvari, ki se dogajajo v mojem romanu, dogajajo vedno znova skozi zgodovino, in da moramo morda poglobiti svoj odziv na tovrstne ideje.«

»Bil sem obseden z dejstvom, da lahko sodobna država tako propade ... Vsi na Zahodu smo le dve ali tri vlade oddaljeni od propada demokracije.«

»Raje eliptično kot epileptično.«

»Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej . . .«

»Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.«

»Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.«

»Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi...«

»Glavno, da je Jugoslavija.«

»Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

»Čudovito je biti nagrajen. Vesel sem, navdušen.«

»To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje.«

»Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!«

»Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja.«

»Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.«

»Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …«

»Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.«

»da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«

»Knjiga je posvetilo Italiji, deželi mojih prednikov.«

»Želel sem napisati nekaj večjega od tistega, kar sem napisal prej, pustiti za seboj vse omejitve, ki sem si jih najprej postavil v 20 letih kinematografije ... a sem jih paradoksalno postavil tudi v svojih prvih treh romanih.«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Nepopustljivost, jeza, pohlep, pijančevanje in vse to so v primerjavi zgolj puhlice: prav skozi ošabnost je hudič postal hudič: ponos vodi vse druge v vice: to je popolno protibožje stanje duha.«

»Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...«

»Ti lahko izhajaš samo iz tega, kar v tistem trenutku si, kar vidiš in kar se ti zdi, da je prav.«