Zdaj govori pisatelj

»klub samomorilcev«

»Mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem«

»V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.«

»Ali je literatura boljša od resničnosti?«

»Vsekakor bolje narejena, zanimivejša, marsikaj lahko olepša, vendar nimamo pravice zahtevati, naj bo literatura boljša od sveta.«

»Sem bil nekoč človek, zdaj pa sem samo še psovka.«

»Sem ambiciozen migrant, rad bi postal tako pisatelj kot Francoz.«

»To ni esej, to je pesem.«

»Nagrade se nabirajo, a ta mi je posebej pri srcu«

»Če človek toliko let piše, se naberejo tudi kakšne nagrade. A ta je drugačna. To priznanje mi je še posebej pri srcu, ker je z balkanskim delom Evrope v dobrem in slabem povezan velik del mojega življenja. In posebej pri srcu mi je tudi Makedonija, kjer imam nekaj prijateljev, kjer je v zadnjem času izšlo nekaj mojih romanov in kjer so nekoč pripravili sijajno uprizoritev moje drame Veliki briljantni valček«

»Bojim se pisateljev, ki znajo svojo knjigo predstaviti za boljšo, kot v resnici je. Poznam pisce, ki znajo neverjetno elokventno govoriti o svojem delu - potem pa knjigo preberem in sem razočaran.«

»Resničnost smo pripravljeni izkriviti, da iz igre ne bi izšli kot popolni poraženci. Ob vsakem najmanjšem občutku strahu ali tesnobe zahtevamo nanju odgovor, pa tudi napotek, kako naj mislimo svet, ne da bi pri tem podvomili o svojih vrednotah, svojih čustvih, svojih dejanjih.«

»Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo.«

»Knjiga se na samem koncu 'zatakne', kot bi se včasih zataknila videokaseta.«

»Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. S takim naglasom? Nihče ga ne razume. To postane usoda in to doživljam.«

»Izgnanstvo je shizofrenija. Vprašanje, ali si odšel ali ostal ... Še po 30 letih me zaradi naglasa sprašujejo, od kod sem prišel. Odvrnem: 'Nisem prišel, ostal sem.'«

»Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta.«

»Zdi se, da Elba na steklu prebira strani pokrajine. Ali kdo ve. Nemara vsi mislijo na poletno vilo, malice na Polju javorjev, na tisto popoldne, ko smo postavili kamen na kamen, da bi označili stezo, pa ju naslednjega dne ni bilo; zdi se nam zelo v redu; mislim na rdečo knjižnico in njeno lestev, s katero dosežeš višje police s knjigami, za katere ni razloga, da bi jih brali mi, majhni.«

»Zaprl je vrata in se s hrbtom naslonil nanja. Tema ga je zagrnila kot pasta za čevlje, malo se mu je celo zavlekla v usta, da je moral pljuniti.«

»Vse bolj jasno postaja, da je vse, kar delam, fragment, vedno pogosteje odneham, vedno več pustim dokončno nedokončano; nedokončano postaja moj žanr; nimam več časa; prosim za razumevanje, da nimam več časa; nasploh nobenega časa več, v naglici, vaš ...«

»Prizori, situacije iz otroških knjig so zame zgolj domišljijski scenariji; v francoski družini pride mama iskat hčer ali sina v šolo; na francoskih ulicah starši povsem naravno hodijo drug ob drugem ...«

»Bila je otrok računalniške generacije. Pri dvaindvajsetih je bila sposobna z računalnikom početi to, kar je Yehudi Menuhin nekoč počel s svojo Stradivarko.«

»Viski in pivo sta kar tekla iz mene, špricala sta mi izpod pazduh, jaz pa sem nosil svoje breme na hrbtu kot križ, razdeljeval sem časopise, dostavljal na tisoče pisem in se opotekal, ves čas na soncu.«

»Ni dvoma, metlin držaj je umrljiv človek! Narava ga je poslala na svet močnega in krepkega v bohotnem stanju polnosti in poraščenega z lastnimi lasmi na glavi in mu te poganjke smotrno razvejala, dokler mu sekira nezmernosti ne oklesti zelenih vej in ga spremeni v posušeno steblo.«

»Na Mali triglav sem lezel po kolenih, kakor drsajo romarice na Brezjah okrog oltarja. Na sedlu pa smo na Finžgarjev nasvet kar stekli čez, da je bilo hitreje za nami.«

»Želim živeti do zadnjega večera«

»Ne oponaša sveta, ampak pripoveduje, kako avtor gleda na svet, menjave letnih, dnevnih, človeških in osebnih časov. Iz svojih spoznanj dela slike, oblike, barve. Pripoveduje o njih iz sebe samega.«

»Otrokov obraz je pod brazgotinami čudno nedotaknjen, oči nenavadno nedolžne. Tepejo se s pestmi, z nogami, s steklenicami ali z noži. Vseh ras, vseh rodov. Možje, katerih govor je podoben godrnjanju velikih opic.«

»Roman vedno pametnejši od svojega avtorja.«

»Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«