Citati avtorja Uroš Zupan

»Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.«

»Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].«

»Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije.«

»Poezija je zaveznik.«

»Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.«

»Gre za poezijo, ki se poklanja tako živim kot pokojnim.«

»Pomembno je, da ima pesem neko arhitektoniko, strukturo.«

»Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine.«

»Zupan se zaveda, da je nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega.«

»Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje.«

»Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna.«

»ubeseduje doživljanje spominov in dogodkov«

»Čutil sem, kako se vame vpisuje neko meni prej neznano čustvo, za katerega sem že slišal, ga od zunaj tudi videl, o njem bral, a ga nisem mogel ponotranjiti, ne zares razumeti.«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«

»Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.«

»Kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost.«

»Naložili so nas na tovornjake in nas odpeljali v srce teme. Kajti sovražnik ni nikoli počival.«

»Veter raje preiskuje noč kot dan.«

»Nobenih ambicij nimam. Nobenega sovraštva ne čutim, nobene bolečine, nobenega strahu pred tistim, kar prihaja.«

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

»O dinamičnih cenah po vzoru letalskih vozovnic razmišljamo že nekaj let.«