»Pekel komunizma, tako kot vsak drug pekel, je bil dušeč v najslabšem pomenu besede. A literatura je to spremenila v življenjsko silo, silo, ki ti je pomagala preživeti, dvigniti glavo in zmagati nad diktaturo. (...) Zato sem tako hvaležen za literaturo, ker mi daje možnost, da premagam nemogoče.«
»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«
»V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.«
»Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi.«
